(VIDEO) Iskanje tretjega človeka ali kakšne scenarije smo “off the record” slišali v novinarskem središču glede jutrišnjega dne in sestave koalicije in vlade

Nekaj ur po volitvah, ko je že mogoče strniti vtise, lahko mirno rečemo, da so bile letošnje volitve, predvsem pa njihova končnica, najbolj nenavadne volitve v novejši slovenski zgodovini. Ne samo zaradi nizke volilne udeležbe, ki gre običajno na roko desnim strankam, ampak predvsem zaradi dejstva, da so se tokrat glasovi neopredeljenih volivcev, ki jih je bila tik pred volitvami še okoli tretjina, po oceni Andraža Zorka enakomerno porazdelili med vse stranke, veliko pa jih je ostalo tudi doma.

“Zelo očitno pa je, da tokrat ni prišlo do mobilizacije ne na eni ne na drugi strani,” še ugotavlja. Kljub nesporni zmagi SDS-a in Janeza Janše se zdi, da ni bilo pravega veselja ob zmagi, saj Janez Janša kot zmagovalec volitev ni prišel niti v tiskovno središče, tokrat na Gospodarskem razstavišču. Volitve niso bile videti kot nek vesel dogodek, ampak so bile bolj podobne pogrebu kot pa kakšnemu veselemu dogodku, kot so povolilne koalicijske poroke.

V tiskovnem središču smo že slišali scenarij, ki ga imajo predvsem v NSI in sicer, kot je dejal eden od vplivnih ljudi z vrha stranke “če smo iskreni, se brez SDS kot relativne zmagovalke volitev, težko sestavi stabilno vlado, s predsednikom Janezom Janšo pa to ni mogoče.” In, ko smo želeli izvedeti kakšen je potem scenarij, nam je bilo rečeno, češ saj ni nujno, da bi novo vlado vodil Janez Janša, lahko jo vodi nekdo tretji.
In kako naj bi to izgledalo, nas je zanimalo?

Scenarij naj bi bil torej takšen, da SDS da glasove za novega mandatarja, ki bi bil sprejemljiv za stranke zunaj desnega bloka, torej SDS in SNS. Ali na kratko povedano, če Janša ne bi vodil vlade, bi kot je dejal eden o naših virov, levosredinske stranke brez težave vstopile v takšno vlado. To je samo eden od večernih razmislekov, kako bi relativni zmagovalec skupaj z NSI vseeno sestavil desnosredinsko vlado. Seveda, pa je že sinoči bil na mizi tudi scenarij, da bi lahko Janez Janša tudi vrnil mandat predsedniku države in prepustil sestavo koalicije nekomu drugemu, torej Marjanu Šarcu.

Glede na izkušnje pri sestavljanju vlade je to seveda manj verjetno in bo Janša verjetno naredil vse, da bi sestavil vlado in jo seveda tudi sam vodil, tudi, če bo potrebno komu “zvijati roke” ali kot lahko rečemo še drugače, če bo potrebno, bo razdrl tudi kakšno stranko oziroma skušal potegniti k sebi poslance iz nasprotnega tabora, če že stranke ne bodo hotele iti z njim v koalicijo. Saj veste, en naš človek v drugem taboru, je vreden več kot deset naših.

Seveda ne bo zanemarljiv vpliv iz tujine oziroma želje in sugestije posameznih političnih družin strank v evropskem parlamentu kot tudi nekaterih bolj močnih držav. Prav tako je vprašanje, kaj si želijo nekateri vplivni krogi doma, ki so glavni arhitekti političnega prostora. Vsekakor si ne želijo odkrito leve vlade, ki bi tudi njih izpostavila bolj kot je to potrebno oziroma bolj kot si želijo, da bi bili na očeh javnosti in izpostavljeni.

In, če se vrnemo k iskanju tretjega človeka. Tretji človek je najbrž največji triler in na splošno največje delo britanske povojne kinematografije. Tretji človek (The Third Man, 1949) je Orson Welles. Tako vsi mislijo. Tisti, ki tega filma niso videli, pa so zanj slišali – in oni, ki so ga videli, pa so detajle pozabili. In v nekem smislu to drži – ko rečeš Tretji človek, se vsi najprej spomnijo na Orsona Wellesa. Toda Welles v resnici ni tretji človek. Prej narobe, Welles v Tretjem človeku sploh ni človek, ampak le senca človeka, le fantom, le duh. Ali natančneje, Welles je nekaj nečloveškega, antičloveškega. Kdo je potem v Tretjem človeku tretji človek?

Obubožani pisec cenenih romanov Holly Martins (Joseph Cotten) kmalu po vojni prispe na razrvani Dunaj, da bi obiskal starega prijatelja iz otroštva Harryja Limea (Orson Welles), vendar ga namesto prijatelja pričaka kraj zločina. Smrt Harryja Limea je ovita v nadvse sumljive okoliščine. Martin razvije teorijo zarote, čim odkrije, da je prijateljevi smrti prisostvoval »tretji človek«, čigar identiteta je neznana. S tem se po nepotrebnem vplete v raziskavo, ki jo vodi britanski policaj Major Calloway (Trevor Howard). Za nameček se zaljubi v Harryjevo žalujočo ljubimko Anno (Alida Valli).

Tretji človek je popolna alegorija povojnega sveta, ki se skuša pobrati, pa se ne more, ker je preprosto preveč ujet v kaos, čudne igre, mračne interese in nestabilne koalicije, ki ljudi silijo v oportunizem in iracionalizem. Vsi se skušajo vklopiti, vsi skušajo profitirati – vsi igrajo. Nihče noče zamuditi priložnosti. Ko se konča vojna, se začne biznis. Mi pa lahko rečemo, ko se končajo volitve, se začne sestavljanje koalicije in, če so volitve vojna, je sestavljanje koalicije biznis.