Ponovno merjenje moči med M. Cerarjem in M. Brglezom, seja OZP tudi danes nesklepčna!
Po dveh sejah Odbora za zunanjo politiko včeraj in eno predvčerajšnjim se je danes zjutraj nadaljevalo s ponovnim sklicem seje Odbora za zunanjo politiko in nadaljevalo z izredno sejo Državnega zbora. Zdi se, da se je predvolilno dogajanje preselilo na polje zunanje politike, kjer se dogaja nekaj, česar doslej v zgodovini slovenske države še nismo videli. Prava vojna v slovenski politiki za priznanje Palestine in proti njej je polna političnih zarot, spletk, kjer se ne izbirajo več sredstva, je zajela tako koalicijo, vlado, parlament, obe zakonodajni pravni službi (vladno in parlamentarno), predvsem pa politične stranke, bi bila lahko podlaga za kakšen dober politični triler.
V politiki sta se oblikovala dva tabora. V taboru, ki podpira priznanje, sta se poleg Levice Luke Mesca, znašli še Židanova SD ter Erjavčev Desus. V taboru, ki nasprotuje priznanju Palestine, sta se tradicionalno znašli opozicijski SDS in NSI, ki se jima je pridružila tudi vladna SMC. Zdi se, da najbolj krvavi prav Stranka Modernega centra, ki se je včeraj dobesedno razdelila na tiste, ki v večini podpirajo predsednika vlade Mira Cerarja in so poslušali vodjo poslanske skupine Simono Kustec Lipicer ter na tiste, ki podpirajo predsednika Državnega zbora Milana Brgleza. Od sedmih članov SMC-ja v Odboru za zunanjo politiko so na seji tako ostali le še Brglez, Izidor Kamal Shaker in Marko Frluga, ostali so prihajali in odhajali s seje OZP-ja in na kocu opravičili izostanek ter tako sejo praktično naredili nesklepčno.
Včeraj so izigrali celo tako prekaljenega politika, kot je predsednik Desusua Karl Erjavec, ki je ostal na dopoldanski seji OZP-ja malo dlje od predsednika vlade Mira Cerarja, ki je zaradi seje vlade odšel s seje OZP-ja malo prej. Ko se je dopoldanska seja zunanjepolitičnega odbora, na kateri so razpravljali ali je bil ukrep Slovenije ob aferi Skripal ustrezen, končala, je Erjavec odšel na sejo vlade, ki pa je bila že prej v rekordno kratkem času zaključena prav zaradi tega, da ne bi prišlo do ponovne razprave o sklepu o priznanju Palestine.
Erjavec je lahko na seji vlade lahko samo še jezno “bentil” čez vladno pravno službo, ki je menila, da priznanje Palestine ne spada med tekoče posle vlade. Erjavec je sicer včeraj na seji potegnil sklep vlade iz 21.12. 2017, po katerem je “vlada RS nadaljevala razpravo, ki je bila prekinjena na seji 2, junija 2015 in se seznanila z informacijo v zvezi z aktualnim stanjem glede priznanja države Palestine s strani RS. Vlada RS informacijo posreduje Državnemu zboru v nadaljnjo obravnavo in predlaga nadaljevanje postopka priznanja države Palestine kot neodvisne in suverene države.”
Nič ni pomagalo prepričevanje, da je to ustrezna pravna podlaga za priznanje Palestine v Državnem zboru. Nasprotovanje priznanju s strani opozicijskih NSi in SDS, ki se jima je pridružila večina poslancev vladajoče SMC, je bilo tako močno, da nadaljevanje razprave enostavno ni bilo možno, saj so podporniki ostali v manjšini, OZP pa je postal nesklepčen.
Vmes med prvo in drugo sejo Odbora za zunanjo politiko je za pogovor s predsednikom DZ-ja Milanom Brglezom zaprosil veleposlanik ZDA v Sloveniji Brent Hartley. Kaj sta se pogovarjala, ostaja zaupno. Je pa zanimivo, da so tako ameriški veleposlanik kot tudi snemalci in fotografi na predsednika Državnega zbora Milana Brgleza morali čakati kar dobrih pet minut.
Ameriški veleposlanik Brent Hartley in predsednik DZ Milan Brglez
Če pustimo ob strani proceduro, ki je mati demokracije, je jasno, da potem, ko je vladajoča SMC s predsednikom Mirom Cerarjem odrekla podporo priznanju Palestine, v tem mandatu enostavno ni več parlamentarne večine za ta akt priznanja. Ne glede na to, kako se bo drama, ki pravzaprav spreminja slovensko politiko v palestinsko-izraelski spor, je jasno, da priznanja v tem mandatu sklica parlamenta in pod to vladajočo koalicijo ne bo.
Bo pa dogajanje, povezano z zapleti okoli priznanja, imelo velike politične posledice predvsem za vladajočo stranko, kjer se je včeraj do absurda ponovno odprl spor znotraj stranke SMC, ki je razgalil dejstvo, da je bil spor na relaciji med podpredsednikom stranke Milanom Brglezom in predsednikom stranke Mirom Cerarjem le zamrznjen in da je nasprotovanje tako močno, da ga ni možno več pokriti z besedami, da gre za običajno znotraj strankarsko dinamiko in demokracijo.
Izredne razmere v parlamentu so tako razgalile spor, da ga enostavno ni mogoče več spregledati. Problem pa je, da se odvija na polju zunanje politike, kjer vsekakor ne bo ostal brez odziva tudi v mednarodni javnosti, saj je stanje tako dramatično, kot je bilo v časih razpada nekdanje države, kjer je tako imenovana pravna telovadba na koncu pripeljala do vojne in razpada države.
Vsekakor pa posledica zadnjega dogajanja ne bo tako dramatična, kot je bila takrat, nedvomno pa bi se še pred volitvami lahko zgodilo, da bo predvsem strankarska politika polna dramatičnih preobratov, kjer bosta skoraj zagotovo Miro Cerar in Milan Brglez pristala po volitvah v različnih strankah.
Seveda pa Karl Erjavec in Dejan Židan nista pozabila manevra z odstopom predsednika vlade Mira Cerarja, zato je bil predvsem Erjavec akter dogajanja, pri katerem se je pokazala vsa absurdnost odnosov v koaliciji, predvsem pa v vladajoči stranki in se na ta način nekako maščuje Cerarju za solo akcijo z odstopom.
