Komisija naj bi že neuradno obvestila Slovenijo, da se v treh mesecih ne bo izrekla o slovenski pritožbi glede neizvajanja arbitražne odločbe

Hrvaški Večernji list je ugotovil, kaj skriva pritožba Slovenije zoper Hrvaško. Izvedel naj bi, na katerih treh točkah temelji pritožba, ki jo je Slovenija prejšnji teden posredovala Evropski komisiji, ker Hrvaška ne izvaja arbitražne odločitve. Prav tako naj bi iz zaupnih bruseljskih virov izvedeli, da naj bi Evropska komisija neuradno že obvestila Slovenijo, da se ne bo izrekla o pritožbi, kar pa naj bi pomenilo, da mora Slovenija sama s tožbo na sodišče EU, kjer države tožnice praviloma tožbo izgubijo, če za njimi ne stoji Evropska komisija.

Ribolov, prostorsko načrtovanje, zlasti v zvezi z regulacijo rečnih tokov na meji in izvajanje ukrepov pred poplavami in schengenska meja, so tri točke, na katerih temelji slovenska pritožba zoper hrvaško zaradi neizvajanja arbitražne odločbe, poroča Večernji list na podlagi virov iz Bruslja.

Slovenija je prejšnji teden Evropski komisiji izročila tajno dokumentacijo na stotih straneh, na katerih je podrobno naštela tisto, kar ocenjuje za problematično v trenutni situaciji in podala razlago za vsako od svojih trditev.

Prva točka je – ribištvo – ki ga regulira Uredba Sveta (takrat) Evropske skupnosti z dne 20. decembra 2002 o ohranjanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru Skupne ribiške politike. Ta uredba je vključena v aneks k Pristopnemu sporazumu Hrvaške in EU, kjer je tudi edinkrat omenjena arbitraža med Hrvaško in Slovenijo glede meje. V tej točki se navaja poseben režim ribolova, ki se nanaša na geografsko območje, opredeljeno kot “12 milj, omejeno na morsko območje pod suverenostjo Hrvaške oziroma Slovenije, ki se nahaja severno od 45 stopinj in 10 minut vzporedno s severno zemljepisno širino ob zahodni obali Istre, od zunanjega roba teritorialnega morja Hrvaške, kjer se ta paralela dotika kopnega zahodne obale Istre “.

Na tem področju bi lovili ribiči obeh držav, vendar pod strogo določenimi pogoji. Tako hrvaški kot slovenski ribiči bi lahko letno nalovili 100 ton rib in za to bi lahko uporabljali do 25 ribiških plovil, vključno s petimi kočami. Kot opomba v prilogi k sporazumu je navedeno tudi, da se “omenjeni režim izvaja od popolne izvedbe arbitražne odločbe, ki izhaja iz Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, podpisanega v Stockholmu 4. novembra 2009”. Večernji list ugotavlja, da popolnega izvajanja arbitražne odločbe ni, ker je Hrvaška po odkritju, da je slovenska stran kontaminirala arbitražni postopek, izstopila iz sporazuma in arbitražnega postopka, o čemer je obvestila vse ustrezne instance in se zato ne izvaja niti ribolovni režim.

Druga točka – prostorsko načrtovanje – se v bistvu nanaša na ukrepe za nadzor poplav. Več rek – Dragonja, Kolpa, Mura in Sava – teče skozi »sporna« področja. Slovenska stran navaja težave pri vzdrževanju korit vodotokov, nasipov, retencij in izvajanju drugih ukrepov za preprečevanje poplav v razmerah, ker se “meja” ne spoštuje. Večernji list tukaj ugotavlja, da po drugi strani bi bilo treba povedati, da imajo številne države dvostranske dogovore za vzdrževanje rek in da to delo ni striktno povezano z mejno črto.

Tretja točka – Schengen – se argumentira z dejstvom, da je Slovenija dolžna varovati schengensko mejo, ampak, da je na tej točki onemogočena, ker nima nadzora nad celotnim ozemljem oziroma ga ni možno izvajati na delu, ki je z odločitvijo arbitražnega sodišča pripadlo Sloveniji, v resnici pa ga “drži” Hrvaška, na primer na morju, na območju, kjer slovenske policijske ladje ne morejo patruljirati. Vprašanje varovanja schengenske meje je pomembno, predvsem iz varnostnih razlogov, povezanih zlasti z migrantsko krizo in se politično lahko prelije na odločitev o hrvaškem pristopu v Schengenski pravni red. Večernji list si na tem mestu postavlja “upravičeno” vprašanje, kako je Slovenija leta 2007 vstopila v Schengen z “neurejeno” mejo, glede na to, da Ljubljani trdi, da je meja med Hrvaško in Slovenijo določena šele z arbitražno odločbo.

Sporazum ali tožba

Evropska komisija ima tri mesece časa za razmislek o pritožbi Slovenije. Postopek določa, da EK povabi “toženo stranko” – Hrvaško – da se izreče glede obtožb. Če pravna služba Evropske komisije oceni, da ima pritožba podlago v evropski zakonodaji in da ni le PR poteza za notranje razmere, bo ukrepala in prevzela tožbo in naprej vodila postopek, katerega končna instanca je Sodišče EU. Toda, če Komisija ni prepričana v argumente, se ne bo izrekla o pritožbi in država tožnica, če želi, pelje sama naprej postopek. Večernji list pa je iz zaupnih bruseljskih virov izvedel, da je Komisija že neuradno obvestila Slovenijo, da se ne bo izrekla v treh mesecih, tako da Sloveniji preostane da, – ali sprejmete poziv Zagreba in se sporazume o meji, ali pa samostojno tožiti Hrvaško na sodišču EU. Pri tem pa opozarja, da je Komisija izjemno dober indikator, ki predvidi uspeh na sodišču EU. Države, ki so brez podpore Komisije tožile drugo državo, so tožbo vedno izgubile.