Bivši hrvaški minister za zunanje zadeve in šef Odbora za zunanjo politiko Sabora: Obnašanje Slovenije je nenačelno, arbitražne odločitve ne smemo priznati!

Miro Kovač, predsednik Odbora za zunanje zadeve hrvaškega Sabora in mednarodni sekretar HDZ-ja, je v hrvaškem Večernjem listu včeraj pojasnil hrvaško stališče glede arbitraže in o odnosih s Slovenijo.

Mejni spor med Slovenije in Hrvaško še naprej obremenjuje dve državi, sporazuma še ni, vi še naprej predlagate upravljanje v Savudrijski vali kot v zalivu Dollart. Obstaja kakšna možnost, da se kaj takega uporabi med Slovenijo in Hrvaško, ali je to še naprej vaša oseba pobuda?

Glede na zapletenost situacije in na to, da ne obstaja sporazum o meji v Savudrijski vali, je edina razumna rešitev, da se Hrvaška in Slovenija dogovorita o upravljanju zaliva. Tudi kot minister za zunanje zadeve sem to predlagal, ne le kolegom v Sloveniji. O tem sem govoril tudi javno, v Hrvaški in širše. Kot Vlada smo bili torej aktivni in ponujali nove rešitve in to preden je Arbitražno sodišče odločilo, da bo nadaljevalo postopek, čeprav je Hrvaška iz njega izstopila zaradi poskusa prevare, to je zaradi kršenja mednarodnega prava.

Pojasnite kako stvari funkcionirajo v Dollartu?

Nizozemska in Nemčija nimata sporazuma o meji v zalivu Dollart. Nemci se sklicujejo na zgodovino, to je na “stalno in stvarno” nemško izvajanje suverenosti v zalivu in to že od 15. stoletja naprej, medtem ko Nizozemci to izpodbijajo in vztrajajo na tem, da meja poteka po sredini zaliva. In takšni sta njuni stališči še dandanes! Vendar sta se državi leta 1960 sporazumeli o skupnem upravljanju svojega teritorialnega morja, tedaj širine do treh milj. Potem ko je bila leta 1982 sprejeta Konvencija OZN o pomorskem pravu, sta obe državi izkoristili možnost razširitve svojih teritorialnih vod do dvanajst milj od obale. Vendar je prišlo ponovno do trenj, ko je nemška stran leta 2010 odobrila gradnjo vetrne elektrarne v zalivu. Nizozemci so se tedaj uprli in izpodbijali pravni temelj projekta. Sledile so konzultacije, ki so prinesle sklenitev novega meddržavnega sporazuma, ki je “legaliziral” nemško vetrno elektrarno, definiral pristojnosti za uporabo podmorskih kablov in cevovodov, reguliral pristop do odprtega morja iz treh luk in upravljanje plovbe ladij postavil pod skupno upravljanje. Sporazum sta podpisala leta 2014 oba ministra za zunanje zadeve in to na ladji, ki je plula iz nemškega pristanišča Emden v nizozemsko pristanišče Delfzijl. Če se Hrvaška in Slovenija, tako kot so se Nemci in Nizozemci, ne moreta dogovoriti o meji na na morju, bodimo razumni in praktični, pokažimo, da nam je mar za ljudi, za poslovne subjekte in se dogovorimo za takšen režim. Kooperacija namesto konfrontacije.

Kako bi ocenili obnašanje Slovenije v tej zgodbi?

Povedano z eno besedo, nenačelno. Zakaj? Glejte, ko je Slovenija leta 1991 vložila zahtevo za priznanje svoje neodvisnosti, pisno (!) je potrdila Arbitražni komisiji, kateri je predsedoval Robert Badinter, ki so jo poleg držav Evropske skupnosti podprle tudi ZDA in bivša Sovjetska zveza, da “nima teritorialnih sporov s sosednjimi državami ali z Republiko Hrvaško”. Isti vprašalnik je prav tako potrdil, da so za Slovenijo veljavne meje s Hrvaško skladne stanju na dan 25. junija 1991. Tako piše tudi v Temeljni ustavni listini o suverenosti in neodvisnosti Republike Slovenije. To so vse javni dokumenti. Torej, na podlagi že omenjene Konvencije o pomorskem pravu, je za Hrvaško morska meja potekala in dandanes poteka po sredinski črti Savudrijske vale. Kasneje, po mednarodnem priznanju, je Slovenija začela zahtevati pravico do suverenosti nad skoraj vso Savudrijsko valo, to je Piranskim zalivom. Vse drugo je več ali manj znano.

Kako se je po vašem premier Plenković postavil v situaciji s Slovenijo?

Tako, kot je edino možno. Hrvaška ponuja dialog in bilateralna pogajanja. Vlada je dolžna delovati skladno z Ustavo in zavezujočim sklepom Sabora o izstopu iz arbitražnega sporazuma zaradi tega, ker ga je Slovenija pred tem bistveno kršila.

Vendar se vse bolj pogosto sliši, da arbitražna sodba sploh ni neugodna za Hrvaško in da se samo išče rešitev kako doseči sporazum, a da ne bi bilo videti, da smo sprejeli sodbo?

Kot saborski poslanec se držim Ustave in zakonov. In pika! Arbitražne odločitve ne smemo priznati zaradi sklepa hrvaškega Sabora, ki odloča o spremembi mej Hrvaške. Včasih se čudim nekaterim tolmačenjem v našem javnem prostoru, da je šla Hrvaška “dobro skozi” na kopnem. Ste opazili, da je Slovenija delala probleme zaradi kopnega, če bo treba, se bodo umaknili s Svete Gere! Fokus Slovenije je izključno na morju, to je jasno kot dan.

Vendar ni dobila izhoda na odprto morje?

Slovenija je hotela “fizični stik” svojega teritorialnega morja z mednarodnimi vodami. A tega po arbitražni odločbi ni dobila. To sedaj ni niti več pomembno. Glejte, luka Koper se zelo dobro razvija, ima več prometa kot luki v Trstu in Reki skupaj in to ne glede na to, ker ni hrvaško-slovenskega sporazuma o meji na morju. To fiksacijo velja razčleniti, sam predlagam upravljanje v Savudrijski vali kot v zalivu Dollart.

Po vašem mnenju, ali obstaja kakšna možnost, da Sabor spremeni odločitev o tem, da je za nas arbitražna razsodba nesprejemljiva?

To ne ocenjujem kot realno. Lahko le sedemo za mizo in dosežemo sporazum o upravljanju v Savudrijski vali. To pa je realno.

Kako se je po vašem postavila Evropska komisija v primeru arbitraže ter spora Hrvaške in Slovenije? EK ni na naši strani, pri tem tudi sporočajo, da to ni problem le RH in Slovenije, temveč vpliva na celo EU?

Obstaja niz nerešenih mejnih vprašanj na področju Evropske unije. Vprašanje je le kako se države do teh primerov postavijo. Delajo iz tega nacionalno dramo ali zavzamejo kooperativno stališče do sosedov. Na enem od dveh jezer, ki sestavljata znano Bodensko jezero, Avstrija, Nemčija in Švica niso določile meje. Imate goro Mont Blanc in nerešeno mejno vprašanje med Italijo in Francijo, vendar nisem slišal, da to predstavlja velik problem za ti dve državi. To sploh niso teme v javnostih, v omenjenih državah. Slovenija vztrajno poskuša evropsko javnost in dejavnike v Evropski uniji “obremeniti” s hrvaško-slovenskim mejnim sporom na morju, vendar pri tem ni ravno uspešna. Resnica je, da Evropska komisija čuti svojevrstno moralno odgovornost do propadle arbitraže. Navsezadnje, v samem sporazumu dveh strani, Hrvaška in Slovenija pozdravljata “pomoč, ki jo je ponudila Evropska komisija”. Zaradi tega je razumljivo, da pri nekaterih v Evropski uniji obstaja želja, da se arbitražna odločitev implementira, vendar vsi zainteresirani in pristojni dejavniki zelo dobro vedo, da je Hrvaška bila prisiljena izstopiti iz tega sporazuma zaradi kršenja mednarodnega prava. Sama Evropska unija pa gradi svojo identiteto prav na vrednoti vladavine prava! Le kakšna ironija je potem vztrajati na neverodostojni arbitraži.

EK ni, vsaj javno, na strani Hrvaške?

Ni niti na strani Slovenije. Niti ne more biti. Ponovil bom, Evropska komisija ni bila stranka v postopku, “ponudila je pomoč”, kar smo mi tedaj “pozdravili”. To je to.

Če pogledamo, da želijo implementacijo arbitražne razsodbe, ne moremo reči, da niso na strani Slovenije?

Tudi jaz lahko imam razne želje, vendar to ne pomeni, da je moja želja legitimna in da lahko in mora biti “uslišana”.

Sloveniji se približujejo parlamentarne volitve in ni možnosti, da se doseže kakršenkoli sporazum, dokler ne izvolijo nove Vlade?

Treba je biti realističen. V Sloveniji so na oblasti uradniki, ki so imeli ali imajo ključno vlogo pri sklenitvi arbitražnega sporazuma, vendar so ga s protipravnim delovanjem “umazali”, kar je Hrvaško prisililo, da iz njega izstopi. V takem ozračju in s tako konstelacijo sil je zelo težko doseči sporazum, realno je, da bo to možno šele po parlamentarnih volitvah v Sloveniji.

Na Hrvaškem smo lahko včasih slišali tudi ocene “pa kaj se prepiramo glede treh lignjev”.

To so zelo pavšalne in osnovne ocene. Lahko jih sprejmem od ljudi, ki se ne ukvarjajo s politiko, če pa prihajajo s strani politikov, potem je to neresno, pa tudi zaskrbljujoče. Hrvaška mora nadzirati svoje ozemlje. Če varujete svoje ozemlje, pomeni, da ste resna država. Ni odstopanja od svoje suverenosti.