Kako sem vedel, da se Tuđman in Milošević dogovarjata za delitev BiH?
Nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić se odzval na kritike, da je s svojim pričanjem na Haaškem sodišču obremenijl hrvaški državni vrh za vpletenost v vojno v BiH in dejal, da gre za konstrukcije.
Mesić je potrdil, da je januarja 1991, po prvem sestanku Tuđman – Milošević, vedel, da se oba dogovarjata o delitvi Bosne in Hercegovine. “To je bil predlog Slobodana Miloševića. Tuđman nam ni povedal, da se s tem strinja, temveč, da je to predlog Slobodana Miloševića, toda bilo je očitno, da je bil nad tem predlogom navdušen. Na drugo srečanje z Miloševićem je Tuđman odšel v lovišče Tikveš, vendar mene ni več povabil na sestanek, na katerem je poročal o tem, tako, da ne vem, kaj se je na koncu dogovoril. V vsakem primeru je bil Tuđman navdušen nad predlogom Slobodana Miloševića s prvega sestanka, kjer je bila beseda o delitvi Bosne in Hercegovine,” je dejal Mesić v pogovoru za Jutarnji list.
Namreč, kot se je spomnil: “Govoril sem tisto, kar je zabeleženo na več mestih v vseh mojih pričanjih pred Haaškim sodiščem. Zakaj me ne vprašajo o pričanju v primerih Slobodana Miloševića in Slavka Dakmanovića? Zakaj tiste, ki me napadajo, to ne zanima? V Beogradu sem se leta 1990 pogovarjal z Borislavom Jovićem, ki je bil v enakem času kot jaz član predsedstva Jugoslavije. Rekel sem mu, da bi bilo dobro, da zaustavimo “barikadno revolucijo”, da se usedemo za mizo, da vprašanja, ki jih moramo rešiti razrešimo brez orožja, ker reševanje problemov z barikadami, Srbe v Hrvaški vodi v samomor. Vprašal sem ga, ali potrebuje Srbija Srbe v Hrvaški. Odgovoril je – ne. Vprašal sem ga, ali potrebuje Srbija hrvaško ozemlje. Odgovoril je – ne potrebuje. Kaj pa potem potrebujete, sem ga vprašal. Odgovoril je – mi potrebujemo 63 odstotkov Bosne in Hercegovine. Povedal mi je, da je to bilo srbsko, je srbsko in srbsko mora ostati. Rekel sem – če je to tako, potem se gremo ti, jaz, Franjo Tuđman in Slobodan Milošević usesti za mizo, da pogledamo za katere probleme gre na Hrvaškem, pa jih poskušamo rešiti preko institucij na Hrvaškem, brez “barikadne revolucije” in orožja. Poklical je Miloševića in on se je s tem strinjal. Takoj sem se usedel na letalo in odletel v Zagreb, ker se nisem želel o tem pogovarjati s Tuđmanom po telefonu. Posredoval sem predlog Tuđmanu in Tuđman se je strinjal. Vendar, je to bil znak Tuđmanu, da bi bilo dobro, da se usede z Miloševićem in Tuđman se je res januarja 1991 dogovoril za srečanje z Miloševićem v Karađorđevu”.
Na vprašanje kdo vse s hrvaške strani je sodeloval na sestanku, na katerem je Tuđman poročal o prvem srečanju z Miloševićem v Karađorđevu, je Mesić ogovoril: “Cel tedanji hrvaški državni vrh, od Jože Manolića pa naprej”. Povedal je tudi, da “se nihče na kakršenkoli način ni odzval razen njega (Mesić), ki je vprašal, kaj je v tem primeru z Alijo”.
Mesić se je obregnil tudi ob obtožbe glede “posredovanja” transkriptov prvega hrvaškega predsednika v Haag: “Novinarji so vprašali, če bi lahko videli, kje so shranjeni prepisi Tuđmanovih pogovorov, saj veste, če nekdo ureja arhiv prepisov svojih pogovorov za zgodovino, potem ljudi zanima koliko je tega. To je bil en cel prostor, napolnjen s prepisi. Sam tega nisem videl in rekel sem jim, da lahko vprašamo uslužbenca, zadolženega za arhiv, da jim to pokaže. In ta uslužbenec jim je odprl vrata sobe s transkripti in oni so z vhoda posneli to sobo z dosjeji. Tukaj ni nikakršne enigme, vendar zato vedno obstajajo podtikanja. Sam nikoli nisem bil v temu prostoru.”.
Glede na to, da je policija po 26-ih letih odkrila, kdo je bil vključen v raketiranje Banskih dvorov 7. oktobra 1991, v trenutku napada je bil Mesić kot hrvaški član Predsedstva SFRJ, s Tuđmanom in zadnjim predsednikom jugoslovanske vlade Antem Markovićem, v Banskih dvorih. Mesić je odgovoril tudi na vprašanje, ali ni čudno, da je preiskava tako dolgo trajala. Odgovoril je, da “ne”. Tako se je ustvarjal kult o Tuđmanu kot očetu domovine, ki je bil edina tarča tega napada, vendar resnični načrt je bil ubiti vse nas, da bi JLA prevzela nadzor nad jugoslovanskim prostorom. To je bil previdno načrtovan in organiziran napad. Če bi Tuđman umrl, v Hrvaški v tistem trenutku ni bilo profilirane osebe, ki bi lahko prevzela in organizirala normalno funkcioniranje države. Če bi umrl jaz, bi na moj položaj, na čelo jugoslovanskega Predsedstva SFRJ, prišel Branko Kostić, predstavnik Črne Gore, večji Srb od vsakega Srba. Na položaj predsednika zvezne vlade Ante Markovića, bi prišel Aca Mitrović, njegov namestnik, dober človek, tudi Srb in nanj se je dalo že drugače delovati. Vojska bi na ta način izvedla državni udar in trdila, da je vse legalno. Predsedstvo SFRJ bi nadaljevalo delo brez mene, zvezna vlada brez Ante Markovića, jugoslovanska vojska pa bi dobila proste roke za izvedbo tistega, kar so nekaj časa kasneje tudi odprto predlagali – da jugoslovansko kolektivno Predsedstvo prepusti vojaškemu vrhu JLA pravico, da po lastni oceni uporablja vojaško silo, brez Predsedstva”.
Kar zadeva vanj uperjenih groženj, kot je poziv za njegovo javno obešanje in pozivi DORH-ju, ali ga je to vznemirilo, je Mesić odgovoril: “Meni ne bodo ti, ki kličejo k odgovornosti, nič naredili, ne bo me napadel niti Šeks, niti Prkačin, niti Krpina. Vendar pa, tisti, ki predlagajo, da se me javno obesi, ali da se mi sodi, očitno delujejo na ljudi. Veste, obstajajo ljudje raznih psiholoških profilov, pa tudi bolniki, ki jih taki pozivi lahko zavedejo in lahko celo verjamejo, da je napad name domoljubno dejanje. Tisti, ki kličejo k odgovornosti ustvarjajo vzdušje, da nekdo naredi nekaj, vendar upam, da bodo pristojni ocenili, ali obstaja realna nevarnost ali ne”. “Sam razumem Šeksa. Delal je za več služb, pa mora sedaj oprati svojo biografijo. Ne vem zakaj je Anti Prkačinu potrebno, da na televiziji javno zahteva moje obešanje, kar ni v skladu s hrvaškim pravnim sistemom, vendar on kot general HOS-a misli, da bi to bilo dobro za “zdravje nacije”, je dejal Mesić v intervjuju za Jutarnji list.
Ne vem zakaj ni tega povedal, ko sta bila Franjo in Slobo še živa.