Mini državni udar na Sovi

Po stavki policistov, poklicnih gasilcev, smo dočakali še stavko delavcev Sove in manjka samo še stavka poklicnih vojakov. Kako bi sicer lahko recimo interpretirali stavko poklicnih vojakov, ki bi mimo vlade vozili s tanki in oklepniki, drugače kot državni udar. Še bolj zanimivo bi bilo, če bi 250 zaposlenih na Sovi prišlo pred vlado s transparenti, da ne bodo več delali za državo in aktualno oblast. Seveda je potrebno gledati in razumeti stavko v politični kontekstu prihajajočih parlamentarnih volitev, saj je pri tem verjetno še najmanj pomembno, kakšen plačilni razred ima nekdo od agentov, ampak gre za obračun z vlado, s predsednikom vlade, ki mu je Sova neposredno podrejena in seveda z aktualnim direktorjem Sove, ki se praktično vleče skozi ves mandat te vlade.

Problem pa nastane, ker je stavka uperjena proti vitalnim interesom države in “sesuva” oziroma demonstrira še zadnji videz delovanja nacionalnega varnostnega sistema. Agenti Sove, ki naj bi dali zadnjo kapljo krvi in življenje za varnost države, stavkajo proti državi, torej tistemu, kar naj bi branili, kot sveto stvar. Ob tem, da se jim zgodi prisluškovanje v primeru arbitražnega sporazuma in “nikome ništa”. Če so se dali v položaj državnih uslužbencev, ki stavkajo za večje plače, je boljše, da Sovo enostavno že danes ukinemo in postavimo novo varnostno obveščevalno agencijo, v kateri bodo ljudje, ki bodo branili državo, ne pa stavkali proti njej.

Če je mogoče stavko razumeti v kontekstu političnih igric in ponižanja predsednika vlade, pa je ni mogoče razumeti v kontekstu ponižanja države in predvsem v kontekstu in ponižanja in degradacije samih akterjev stavke, ki so si s tem odvzeli vso kredibilnost in opravilno sposobnost.

Informacija o stavki, sicer glede na zadnje poročilo KNOVS-a iz 16. oktobra letos, ni presenetljiva. V uradnem zapisniku, kjer so predstavniki vlade, med drugim tudi direktor Sove, na seji, zaprti za javnost, podrobno predstavili finančna sredstva po posameznih postavkah, kar je razvidno iz magnetogramskega zapisa 41. nujne seje KNOVS, pod oznako stopnje ZAUPNO.
Glede Sove je zapisano naslednje:

“Direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) Zoran Klemenčič je predstavil predloga obeh proračunov za področje delovanja SOVE. Dejal je, da se zakonska podlaga za delovanje agencije v tem obdobju ni v ničemer spremenila, zato naloge in prioritete agencije ostajajo enake, kot so bile do sedaj. Proračun je uravnotežen na področju kadrovske popolnitve, opreme za delo in za izvajanje nalog. Denarja sicer nikoli ni preveč. Tudi sindikat zaposlenih ni zadovoljen s plačami zaposlenih. Sedaj so prišli do zadnje uskladitve k aneksu za javne uslužbence – za pooblaščene uradne osebe, kjer je v pogajanjih sodeloval tudi SVAS, ki sicer ni bil podpisnik. Iz aneksa izhaja, da se pri tarifnih skupinah V. in VI. izhodiščni plačni razred poveča za dva plačna razreda, pri tarifni skupini VII/1 pa za en plačni razred. Predlog SVAS-a je bil, da se V. in VI. tarifni skupini izhodiščni plačni razred dvigne za 3 plačne razrede, tarifni skupini VII/1 za 2 plačna razreda, za vse ostale (tarifna skupina VII/2) pa za 1 plačni razred, kar pa, žal, trenutno ni mogoče”.

In ker to ni bilo mogoče, so se agenti dober mesec kasneje, konec novembra, enostavno odločili za stavko. Če ne bi bili v predvolilnem času, bi predsedniku vlade enostavno predlagal, da Sovo razpusti in oblikuje novo službo. Eden od razlogov je recimo dejstvo, da agencija tudi po letu in pol od takrat, ko ni preprečila hrvaškega demontiranja arbitražnega procesa glede določitve meje s Slovenijo, za katerega v Sovi menda sploh niso vedeli, še ni postregla z rezultati preiskave, kaže na popoln propad naše osrednje obveščevalno-varnostne agencije.

Če bi agencija recimo preprečila prisluškovanje ali pa dala vsaj zadovoljive odgovore, kako in kdo je posnel pogovore in jih predal Hrvatom, sem prepričan, da bi za svoje delovanje Sova dobila ne samo cca 15 milijonov evrov letno, ampak bi jim proračun povečali vsaj še za enkrat. Tako pa, kljub naporom že 13-tega direktorja Sove, enostavno ne morejo preprečiti političnega izkoriščanja službe, ki ga nikakor ne morejo odpraviti.
Po vsej verjetnosti ima stavka politično ozadje, praktično pol leta pred volitvami, ki ga je mogoče uvrstiti v napovedani stavkovni val javnega sektorja, kjer se poravnavajo tudi računi znotraj koalicije, predvsem med SD in SMC.

Ampak, ker je vsaka stvar za nekaj dobra, je stavko mogoče izkoristiti ne samo za temeljito reorganizacijo službe, ki je ne uspe opraviti nobenemu vodstvu, ampak za enostavno razpustitev službe in formiranja nove. Velike škode za nacionalni varnostni sistem ne bo, saj kot rečeno, če službi ni uspelo preprečiti ali vsaj dešifrirati enega napada na enega od najbolj vitalnih interesov Slovenije – to je bil arbitražni sporazum – potem takšne službe enostavno ne potrebujemo in je škoda vsakega denarja za delovanje te službe, ki konstantno kuri med 13 do 15 milijoni evrov. V prihodnjih letih pa naj bi zaradi zaostrenih varnostnih razmer porabili še več denarja.

Res je tudi, da se zakonodaja o Sovi praktično ni spreminjala praktično od devetdesetih let, natančno od leta 1999, ko pa so bile spremembe novega zakona o Sovi na mizi, pa je nastal velik halo, ker bi tajni agenti po novem imeli prevelika pooblastila. Najboljše je, da se jim da pooblastila, denar vendar zahteva tudi rezultate. Seveda ne takšne kot v primeru arbitražnega sporazuma. Najbolj so bila na udaru pooblastila, ki bi dala večje pristojnosti Sovi za delo doma, kjer bi lahko Sova tajno preiskovala tudi slovenske državljane.

Sova bi lahko pridobivala podatke »organizacij in oseb, ki pozivajo k nestrpnosti ali nasilju, ki bi lahko ogrožalo nacionalno varnost, ustavno ureditev ali strateške interese države«. Agenti Sove bi lahko zbirali osebne podatke teh oseb (EMŠO, datum in kraj rojstva, državljanstvo, naslov, bivanja v tujini, vključno z napotitvami na delo v tujini, zakonski stan in število otrok, izobraževanje, poklic in delo, vsi sedanji in pretekli delodajalci ter njihovi naslovi, premoženje, odvisnosti od iger na srečo, bolezni…) iz vsakršnih evidenc, s pomočjo vseh možnih drugih organov. Agenti bi lahko uporabljali lažno identiteto in dokumente, sledili preiskovancem, jih prikrito snemali, preiskovali njihove prostore ter prevozna sredstva, prestrezali in odpirali pisma, e-pošto in telefonske pogovore – tudi ob sodelovanju Pošte in telekomunikacijskih operaterjev. Določene predmete, najdene med preiskavo, bi lahko agenti za omejen čas tudi zaplenili.

»Ko agencija zbira in posreduje osebne in druge podatke, o tem ni dolžna obvestiti posameznika,« je razvidno iz osnutka. Take posebne preiskovalne metode bi odobril predsednik vrhovnega sodišča oziroma sodnik, pri čemer bi tudi njegova identiteta ostala tajna. Vrhovni sodnik bi bil tudi tisti, ki bi trikrat letno izvedel sodni nadzor nad zakonitostjo izdanih odredb (za preiskavo) Sove. Direktor Sove bi po novem imel, če bi bila novela sprejeta, enaka pooblastila kot ministri. Vendar bi Sova lahko v tem primeru stopila na prste marsikomu, ki je v zadnjih 25 letih dobesedno okradel državo in državljane in ogrozil nacionalno varnost 100 krat bolj kot kdorkoli od zunaj in takšna Sova seveda ni v interesu.

Namesto, da bi tajnim agentom dali pooblastila in denar in zahtevali rezultate, se država enostavno smeši pred tujino z unikatno stavko tajnih agentov. Seveda gre v prvi vrsti pri tej stavki za udar proti vladi in predsedniku vlade ter verjetno tudi proti aktualnemu direktorju Sove, še najmanj pa za plačilni razred agentov. Ob tem je zanimiv zapis Dnevnika iz leta 2016 https://www.dnevnik.si/1042747585 , da je “Stanje v Sovi obupno, vlada pa se ne odziva na klice na pomoč”.