Streznitev po predsedniških volitvah ni potrebna, ker Pahor ne pije – Trije povolilni scenariji za parlamentarne volitve

Po predsedniških volitvah se slovenska politika ni kaj bistveno spremenila. Za stratege politične aritmetike je pravzaprav ključno vprašanje kako bo na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Gremo po vrsti SMC-ju je lahko žal, da na volitvah vendarle ni nastopila z močnejšim orožjem Milanom Brglezom, s katerim bi imel Pahor resne probleme, predvsem na levi sredini. Tako pa so z izvolitvijo Pahorja dali krila koalicijskemu SD-ju, ki bo(že) poskušal valorizirati zmago Pahorja na prihodnjih volitvah.

Prav tega se je očitno zavedal tudi Janez Janša, ki je razumel, da glas za Pahorja pomeni tudi glas za SD in v tem gre iskati racionalnost njegovega nasprotovanja Pahorju, ki pa mu vsaj sodeč po migracijah med volivci med prvim in drugim krogom niso sledili vsi volivci SDS-a.

Če drži anketa Ninamedie je že v prvem krogu več kot 55.000 volivcev SDS-a volilo Pahorja, ki je v drugem krogu dobil 81.000 volivcev, ki so dejali, da bi na parlamentarnih volitvah volili Janševo SDS. Šarec je sicer dobil skoraj 20.000 glasov več, torej skoraj 100.000 glasov tistih, ki bi na volitvah podprli SDS.

Pa vendarle ni toliko pomembno ali je to posledica dejstva, da so nekateri vidni člani in simpatizerji SDS-a, kljub Janševemu izrecnemu nasprotovanju Pahorju, pred drugim krogom javno napovedali, da bodo volili prav njega (Gorenak, Jerovšek, Turk, Juhant….) ali pa gre večjo težo pripisati internim navodilom nekaterih ali agitiranju znotraj SDS-, da naj vendarle volijo Pahorja na volitvah. Dejstvo je, da je Pahor po omenjeni analizi dobil skoraj enako podporo SDS-a kot njegov protikandidat Šarec. Ob tem je prav zanimiva korespondenca med najbolj zagrizenimi podporniki Pahorja, ki hvalijo imenitno držo in pisanje Vinka Gorenaka.

Če k temu prištejemo še glasove NSI Ljudmile Novak, ki naj bi Pahorju prispevali 35.000 glasov, kar je sicer še vedno 4000 manj, kot je od NSI-jevih simpatizerjev dobil Šarec, je jasno, da je Borut Pahor dobil več kot tretjino glasov volivcev SDS-a in NSI-ja glede na volilni rezultat Pahorja 373.877 glasov. Toliko o številkah.

Vendar pustimo ob strani številke. Jasno je, da sta SDS Janeza Janše in SD Dejana Židana glavna pretendenta za relativno zmago na prihodnjih parlamentarnih volitvah in s tega vidika je bil rezultat predsedniških volitev pomemben. Če bo Janša relativni zmagovalec prihodnjih volitev, bo na vsak način želel oblikovati koalicijo. Kljub nekaterim razmišljanjem je namreč velika koalicija med SD in SDS malo verjetna. Zmaga SD-ja bi bistveno omejila Janšev manevrski prostor.

Druga, morda bolj pomembna konstanta v celotni politični geometriji, je kako bo reagirala druga stran, ki je nasprotovala Pahorju. V mislih imam seveda krog okoli nekdanjega predsednika Milana Kučana oziroma stare levice, če jo lahko tako imenujem. Kakšna bo njihova strategija po tem, ko je zmagal Pahor. Bo podprla Listo Marjana Šarca ali bo poskušala v bitko ponovno poslati Zorana Jankovića, za katerega se je domnevalo, da bo podprl eno ali več obstoječih strank in ne bo sodeloval na parlamentarnih volitvah neposredno. Scenarij, Janković ali Šarec ali oba, namreč ni popolnoma nemogoč in izključen.

Seveda je po mnenju nekaterih dobrih poznavalcev političnega prostora verjeten še tretji scenarij, po katerem se bo poskušala sedanja koalicija ohraniti v takšni ali drugačni obliki oziroma modifikaciji. Nobeno presenečenje ne bo, če bodo glede na skupno javno podporo Pahorju, poleg SD-ja, Desus-a, in seveda SMC-ja, ki sicer ni javno podprla Pahorja, vendar mu, kot sem zapisal na začetku, ni postavila nasproti najmočnejšega orožja Milna Brgleza – kakšni so razlogi za to, ne bom posebej razglabljal – pridružila še tretja stranka, ki je javno podprla Pahorja, to je NSI.

S tem bi seveda prebarvali sedanjo konstelacijo v toliko želeno rdeče-črno koalicijo na eni strani in pa zabetonirali sedanjo arhitekturo političnega prostora. S tem bi seveda okrepili toliko opevano združevanje na sredini, ki je bilo glavna agenda predsednika Boruta Pahorja. Edina neznanka v tej formuli je že prej omenjeni nastop Marjana Šarca na parlamentarnih volitvah in njegov rezultat na eni in seveda ponovno aktiviranje Zorana Jankovića na drugi strani.

V tem kontekstu naj zaključim s prispodobo iz filma V kot Vroče maščevanje. Zgodba gre nekako takole. Film se odvija v futuristični Veliki Britaniji pod totalitarnim režimom in pripoveduje zgodbo o mladem dekletu Evey, ki jo v napadu reši zamaskirani moški, znan kot V. V je izjemno učen, predrzen, nežen moški, ki se je odločil posvetiti svoje življenje enemu samemu cilju – rešiti sodržavljane pred tistimi, ki so jih s terorjem prisilili v pokorščino. Je tudi zelo zagrenjen, osamljen in nasilen – naprej ga žene želja po krvnem maščevanju.

Na svojem pohodu, na katerem želi rešiti Angleže pred korupcijo in krutostjo, ki je zastrupila vlado, V obsodi tiransko naravo njihovih vodij in zaprosi ljudi, naj se mu pridružijo pred parlamentom 5. novembra – na dan, ko se spominjajo Guyja Fawkesa.

Na ta dan leta 1605 so Guyja Fawkesa zasačili v tunelu pod parlamentom s 36-imi sodi smodnika. On in sozarotniki so hoteli razstreliti parlament zaradi tiranske vlade, ki je bila takrat na oblasti. Fawkesa in ostale so obesili in razčetverili, zato se njihov načrt ni uresničil.

V spomin na ta dan V zapriseže, da bo izpeljal Fawkesov načrt do konca. Ko Evey razkrije resnico o V- jevi skrivnostni preteklosti, pa spozna tudi resnico o sebi – tako stopi na njegovo stran in mu pomaga izpeljati revolucijo, ki bi v državo, ki jo razjedata korupcija in nasilje, spet vnesla svobodo in pravico.