Kako je Janez Janša obračunal z Borutom Pahorjem

Janez Janša v prispevku “Živi in pusti umreti” (portret predsednika) in s podnaslovom »Popolnoma vseeno mi je, kaj govoriš – sodil te bom po dejanjih. Po tem, kaj si in po tem, kaj nisi storil, pa bi moral,« piše predvsem o domnevnih “grehih” aktualnega predsednika Boruta Pahorja.

Janša v tekstu sicer najprej analizira razloge za volilno abstinenco in slabo volilno udeležbo tako na parlamentarnih kot tudi na predsedniških volitvah.”Julija 2014 je na volitvah za DZ glasovalo malo čez 50% državljanov, leta 2012 v drugem krogu volitev za predsednika RS pa še manj, okrog 48%. Teritorialna primerjava udeležbe po Sloveniji prikaže sliko strašljive volilne abstinence v najmanj razvitih delih države glede na povprečje visoko udeležbo v najbolj razviti Ljubljani. Socialna slika volilne udeležbe pritrjuje tezi, da na volitvah sodelujejo praktično vsi, ki se v Sloveniji počutijo priviligirane oziroma »prvorazredne«, medtem ko pri »drugorazrednih« na volišča odhajajo zgolj tisti, ki so dovolj samozavestni oziroma odporni na propagando, češ da se ne da »nič spremeniti«.

Glede aktualnih predsedniških volitev predsednik SDS napade tranzicijsko levico, da na volitvah nastopa z dvema svojima kandidatoma, enim glavnim in drugim rezervnim, ki bosta oba prišla v drugi krog tako, da bodo kot zapiše spet lahko “izbirali samo med našimi”. V nadaljevanju je kritičen do strank pomladnega bloka, ki niso bile sposobne stopiti skupaj in se dogovoriti za skupnega kandidata. Kljub temu ponuja alternativo in sicer, kandidatko SDS Romano Tomc.

Zapis je zanimiv tudi v kontekstu spopada na desnici med Romano Tomc in Ljudmilo Novak, saj gre vendarle za uvod v naslednje parlamentarne volitve. Kljub temu, da Janša opozarja na past, kjer bodo volivci v drugem krogu izbirali med Šarcem in Pahorjem, se bo kot vse kaže ponovilo leto 2012, ko bodo desni volivci glasovali za Pahorja. Seveda so zanimive tudi ankete javnega mnenja, kjer del volilnega telesa pomladnih strank, tudi SDS-a, že v prvem krogu podpira Pahorja. Gre vendarle zato, da je Ljudmila v prednosti pred Romano.

“Pred nami so volitve za predsednika oziroma predsednico RS. Izvolimo ga/jo na podlagi dvokrožnega večinskega volilnega sistema. Izrojena levica, predvsem njen najvplivnejši del, ki se raje samoprepoznava v oznaki »strici iz ozadja«, kot pa v bolj resnični označbi »udbomafija«, zaradi sistema samega in dosedanjih izkušenj, tudi tokrat igra na dve karti. Ponuja dva različno oblečena in predstavljena ptička iz istega gnezda in se trudi, da bi oba prišla v drugi krog. Potem bodo spet lahko izbirali samo med »našimi«, kot nekoč v času svojega ideala, t.j. enopartijskega režima. Videli smo že enak poskus s Türkom in Gasparijem ter nato s Türkom in Pahorjem. Tu je povsem nepomembno koliko kak kandidat sodeluje dogovorno in koliko iz osebnih interesov, ki se v končnem cilju prekrivajo z načrtovalci. Leta 2012 jim je uspelo v popolnosti in na koncu smo volivci dr. Milana Zvera iz prvega kroga volitev hočeš nočeš glasovali za Boruta Pahorja, ker je bil manj slaba ponudba kot Danilo Türk”.

Danes pa izbira seveda je, zato ni odveč v luči uvodnega citata zapisati nekaj besed o dosedanjih predsednikih RS, predvsem o aktualnem. Zanimivo je, da je Janša tokrat odvrgel rokavice in brezkompromisno obračunal s Pahorjem v osmih točkah. Ost kritike je obrnjen predvsem v “IranNLBgate”, pranje denarja v NLB-ju. Potem arbitražni sporazum, kjer je Slovenija dobila služnost ne pa teritorialnega stika z odprtim morjem. Glede politično ideoloških vprašanj, pa Janša Pahorju zameri, da ga ni leta vzel v zaščito, ko so ga zaprli zaradi afere Patria. “Ko pa so se julija 2014 v Sloveniji zgodile predčasne državnozborske volitve v pogojih, ko je bila opoziciji z zlorabo pravosodja resna predvolilna kampanja onemogočena, je predsednik republike Borut Pahor najprej molčal kot grob, po razglasitvi rezultatov pa je pohitel z izjavo, da so bile volitve absolutno legitimne” med drugim piše Janša.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se poteguje za svoj drugi mandat. Ko iščemo misel, ki bi označila njegovo predsednikovanje, ne najdemo boljše od filmskega naslova: »Živi in pusti umreti«. Pravzaprav ta naslov celovito označuje tudi ostalo politično delovanje Boruta Pahorja na pomembnih političnih funkcijah. Od perspektivnega člana CK ZKS, načrtno šolanega za »čas potem«, pa do predsednika Socialnih demokratov, predsednika DZ, predsednika vlade in nato države.

Borut je živel, delal vtis, igral fasado in pustil, da so tovariši v ozadju pod to kuliso vladali in ubijali. Medijsko, sodno, fizično. Ljudje so čakali na poprave krivic, se starali, zbolevali in umirali, brez da bi dočakali vsaj formalno zadoščenje za trpljenje, ki so ga doživeli. Umirajo tudi svojci deset tisočev zverinsko pomorjenih, ne da bi jim bilo za časa življenja omogočeno, da bi izvedeli vsaj za grob svojega očeta, matere, brata ali sestre in na njem prižgali svečko. Borut je govoril eno in pustil, da so pod njegovim plaščem delali drugo. Poglejmo zgolj nekaj konkretnih primerov iz bogatega nabora dolgometražnega filma.

1. Ob prevzemu mandata predsednika vlade je Borut Pahor posadil veliko rožic o človekovem dostojanstvu, pravici do groba in spravi. Besede niso še niti odzvenele v prostoru, ko je vlada v resorju ministra Svetlika iz njegove stranke ukinila službo za prikrita morišča in praktično prekinila vsako financiranje »pravice do groba.«

2. V kampanji za volitve v DZ 2008 in kasneje je Borut Pahor v središče postavljal solidarnost do revnih in odrinjenih, hkrati pa je njegova vlada na predlog ministra iz njegove stranke sprejela zakon, s katerim je socialne prejemke pogojevala z zasego bornih nepremičnin, kar je dodatno osiromašilo na deset tisoče ostarelih ljudi na slovenskem podeželju, ki so se raje odpovedali ubornim prejemkom kot pa da bi svoje potomce prikrajšali za staro hišico, njivo v bregu ali parcelo malovrednega gozda. Hkrati pa so kljub finančni in gospodarski krizi prejemki in privilegiji prvorazrednih ostali nespremenjeni, nekateri pa so se celo realno povečali.

3. Borut Pahor je vseskozi glasno zagovarjal človekove pravice in vladavino prava. Hkrati pa je mirno dopustil, da so se te drastično kršile in da se je slovensko pravosodje v času njegove vlade dokončno spremenilo v farso. Kljub nespornim dokazom, da je Branko Masleša že kot sodnik drastično kršil človekove pravice ter sovražno deloval do slovenske osamosvojitve, sta ga vlada in koalicija Boruta Pahorja ustoličili za predsednika Vrhovnega sodišča RS. V istem mandatu je ista vlada na mesto generalnega državnega tožilca nastavila Zvonka Fišerja, ki je prav tako drastično kršil človekove pravice, saj je med drugim preganjal ljudi, ki so žalovali za umorjenimi civilnimi žrtvami revolucije.

4. Ob izbruhu afere Patria se je Borut Pahor v besedah delal »nevtralnega«, z dejanji pa je nagrajeval njene ključne akterje. Milan Cvikl, ki je od samega začetka sodeloval pri oblikovanju bombastičnih lažnih obtožb, je za nagrado najprej postal generalni sekretar vlade (kar je vedno osebna izbira predsednika vlade), nato pa ga je vlada Boruta Pahorja dodatno nagradila še z dobro plačano, a nezahtevno službo v Bruslju.

5. Medtem ko se je Borut Pahor doma in v Bruslju zavzemal za spoštovanje mednarodnega prava in mednarodnih pogodb, so v največji državni banki NLB leta 2009 in 2010 nezakonito oprali 1000 (tisoč) milijonov oziroma celo milijardo evrov iranskega denarja, s katerim je ta država kljub trojnim mednarodnim sankcijam nabavljala sredstva za izdelavo jedrskega in kemičnega orožje ter plačevala svoje agente in vohune, ki so pri teh »podvigih« sodelovali. Urad za preprečevanje pranja denarja, policija, KPK, Banka Slovenija in Vlada Republike Slovenije pod vodstvom Boruta Pahorja kljub več kot 400 intervencijam iz tujine kriminala niso preprečili, ampak so to pranje denarja neposredno omogočili ter prikrivali. Ko je SOVA začela preiskovati zadevo, je Borut Pahor osebno zamenjal njenega direktorja. Tudi potem, ko sta bila skupaj s predsednikom RS Danilom Türkom uradno in celovito obveščena o nezakonitem početju neslutenih razsežnosti, Borut Pahor ni ukrenil ničesar. Iranci so denar mirno prali še nekaj tednov, dokler cela milijarda evrov ni končala razpršena na več kot 30.000 (trideset tisoč) računih po EU in ZDA. Tudi po 8 letih še nihče zaradi tega ni v zaporu, nihče obsojen, nihče obtožen in nihče niti ovaden. Širi se glas, da policija namesto preiskovanja zločina in zločincev ugotavlja, kako je informacija o tem sploh prišla v javnost. Vlada Boruta Pahorja je s tem kriminalom neslutenih mednarodnih razsežnosti neposredno ogrozila nacionalno varnost Slovenije in vseh naših zaveznikov v EU in NATO. Danes se Borut Pahor izgovarja, da je bil jeseni 2010 sicer obveščen o kriminalu, a so se takrat službe že ukvarjale s tem, zato se za zadevo ni posebej zanimal. To naj bi bilo neprimerno za funkcijo predsednika vlade. Izgovor je slab, da slabši ne more biti. Še posebej, ker je v istem času po ugotovitvah preiskovalne komisije (javno pričanje direktorja NKBM Kovačiča) veselo telefonaril direktorjem državnih bank, naj Jankoviću odobrijo kredit za Stožice.

6. Borut Pahor se je v besedah vedno znal zavzeti za enake vatle za vse ter za spoštovanje demokratičnih norm in principov. Ko pa so se julija 2014 v Sloveniji zgodile predčasne državnozborske volitve v pogojih, ko je bila opoziciji z zlorabo pravosodja resna predvolilna kampanja onemogočena, je predsednik republike Borut Pahor najprej molčal kot grob, po razglasitvi rezultatov pa je pohitel z izjavo, da so bile volitve absolutno legitimne.

7. Borut Pahor je v besedah odločno zavračal korupcijo in presstitucijo. V dejanjih pa so igrale druge note. V času, ko je bil predsednik SD ter poslanec v Evropskem parlamentu, ga je novinarka RTV SLO Tanja Fajon izrazito privilegirala v prispevkih iz Bruslja. Arhiv javne TV hrani na desetine dokazov za to trditev. Za nagrado ji je Borut Pahor namenil izvoljivo mesto na listi svoje stranke za Evropski parlament. Borut Pahor ni pomilostil številnih obsojencev, ki so prosili za pomilostitev zaradi težke družinske situacije. Pomilostil pa je lastnika podjetja, v katerem je dobil vodilno mesto eden od njegovih najbolj ekstremnih sodelavcev Žiga Čebulj.

8. Borut Pahor je dan podpisa arbitražnega sporazuma o meji med RS in RH razglasil za bombastičen dan. Volivcem je pred referendumom obljubljal, da bo Slovenija z njim dobila teritorialni dostop v mednarodne vode. Junija letos nam arbitri niso določili teritorialnega stika, ampak služnostno pot preko hrvaških teritorialnih voda, na kateri imamo Slovenci enake pravice kot Avstrijci ali Turki. Borut Pahor kljub temu danes zatrjuje, da je razsodba dobra in da je izpolnila njegova pričakovanja. Razlika med besedami in resničnostjo ne bi mogla biti bolj v nebo vpijoča.

Slab vtis, ki ga je z ukinitvijo službe za grobišča v svojem vladnem mandatu naredil Borut Pahor, je skušal popraviti z načelno naklonjenostjo pokopu mrtvih v mandatu predsednika RS. V dobro mu lahko štejemo podporo postavitvi spomenika pri Velikih Laščah, na katerem so skupaj napisane žrtve vseh strani v državljanski vojni. Žal ta drža ni zdržala do Ljubljane, kjer je “blagoslovil” dva ločena betonska bloka, ki nikoli ne bosta mogla simbolizirati sprave v narodu.

Če bo Borut Pahor zaradi popolnega medijskega spregleda njegove odgovornosti za največji kriminal v zgodovini samostojne Slovenije izvoljen tudi v drugi mandat, Slovenijo čaka nekaj podobnega, kar je Avstrija doživljala zadnja leta predsednikovanja Kurta Waldheima, ko je bila pred svetom odkrita njegova medvojna SS preteklost. IranNLBgate je namreč kriminal in škandal takšnih razsežnosti, dokazi zanj pa tako trdni, da je bilo poročilo Logarjeve komisije v DZ sprejeto soglasno, kar se je zgodilo prvič v zgodovini Slovenije. Preproge Foruma 21 so kljub ogromnim finančnim in propagandnim virom premajhne za njegovo prikritje pred svetom. O tem kriminalu poročajo po vsem Zahodu, 22. novembra bo o njem razpravljal PANA odbor Evropskega parlamenta, šokirana sta Olaf in Europol, tajne službe prizadetih in ogroženih držav izvajajo obsežne preiskave.

Imeli smo Milana Kučana in Danila Türka, ki sta bila slabša od Boruta Pahorja in sta vladala pod geslom »živi in ubijaj«. Medijski, pa tudi fizični umori (Kramberger) so bili stalnica njunega predsednikovanja. Naj tu navedemo zgolj najbolj značilna zareka obeh, »najprej diskvalifikacija, potem pa likvidacija« pri prvem in »enkrat za vselej je treba opraviti z osamosvojitveno navlako« pri drugem. Potem smo imeli Janeza Drnovška, ki je vsaj skušal predsednikovati pod geslom »živi in pusti živeti«. Slovenija pa doslej še ni imela pravega predsednika ali predsednice, ki bi tako v besedah kot dejanjih predsednikoval z geslom “živi in stori vse, da bodo svobodno in enakopravno lahko živeli tudi drugi«. Na ta čas še čakamo. Edini signal, da se vsaj nekateri, ki kandidirajo za predsednika republike, zavedajo, da se mora človek na tej funkciji bojevati proti krivicam in delitvam na prvo in drugorazredne državljane, je izjava Romane Tomc, da bo kot predsednica “glas pravičnosti”. Takšnega “glasu” v predsedniški palači na Erjavčevi doslej še nismo imeli in skrajni čas je, da ga čimprej dobimo”, zaključuje Janša.