Romana Tomc, Ljudmila Novak, Janez Janša in Jelka Godec na Teharjih vendarle v isti vrsti

V spominskem parku Teharje, na mestu nekdanjega taborišča, kjer so zgradili spominski park Teharje, posvečen vsem umrlim in od tu v smrt odpeljanim je potekala tradicionalna maša za žrtve medvojnega in povojnega nasilja, ki jo je tokrat vodil celjski škof Stanislav Lipovšek. Prireditev, ki je vsako leto izredno ganljiva, je tudi nekakšen barometer odnosov med desnimi političnimi strankami.

Od politikov so bili na prireditvi prisotni obe predsedniški kandidatki NSI in SDS Ljudmila Novak in Romana Tomc, ki sta stali v prvi vrsti skupaj s svojimi partnerji. Na začetku vrste pa je stal predsednik SDS Janeza Janša, s podpredsednico stranke Jelko Godec. Čeprav je bilo nekako napovedano, da bo slavnostni govornik po maši Janez Janša, pa je na koncu celotni program prevzela Nova slovenska zaveza oziroma glavna tajnica Nove slovenske zaveze Judita Treven.

Nadškof Lipovšek je pohvalil, da se je končno začel pokop žrtev in dejal “da bi stopili v luč in bi skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so v večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne, približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba,” Veseli ga, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti.

Dejal je tudi, da je za trajen in resničen mir ter prihodnost našega naroda nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. “Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča,” še dodaja škof.

Glavna tajnica Nove slovenske zaveze pa je kraj, kjer so v barake nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah po končani vojni maja 1945 začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti, označila kot posvečen.

“Ker je ta kraj posvečen s trpljenjem in smrtjo tolikih nedolžnih ljudi, ga spoštujmo in ne barantajmo z njim, kot da je to navadno zemljišče. S svetimi kraji se ne baranta.” Dodala je tudi, da smo vsi, vsak v svojem času, postavljeni pred izbiro med dobrim in zlom. Vojni čas pa je to izbiro izostril do konca. “Vaškim stražarjem je življenje postavilo zelo težko izbiro. Šlo je za življenje ali smrt. Pogumno so sprejeli odločitev, da se postavijo po robu brezbožnemu komunizmu in branijo svoja in življenja svojih bližnjih ter premoženje ljudi,” je še dejala Trevnova.

Večino njih so brez sodbe pobili – delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika. Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.