Anonimka o tem kaj se dogaja z mariborskim letališčem, ki smo ga od leta 2002 štirikrat prodali – Zadnji lastniki Kitajci so letališče kupili kar s kreditom pri prejšnjem lastniku Delavski hranilnici

V redakcijo Top newsa smo prejeli anonimko o novem fiasku mariborskega župana Fištravca, ki bi jo lahko naslovili kar s Kako smo prodajali mariborsko letališče in se ob tem celo smejali! Spomnimo, oktobra 2014 je Delavska hranilnica d.d. odkupila večinski delež letališča. Z dokapitalizacijo skoraj enega milijona evrov je Delavska hranilnica d.d. najprej kupila 57% delež, prejšnjemu večinskemu lastniku podjetju AvioFun d.o.o. pa je ostal 43% delež. Nato je junija 2015 Delavska hranilnica d.d. odkupila še preostali 43% delež in postala edina ter s tem 100% lastnica Letališča Edvarda Rusjana Maribor, ki ga je letos prodala novemu lastniku. To je kitajsko nizozemsko podjetje SHS Aviation, ki je družbo kupilo od Delavske hranilnice. Gre za kitajske vlagatelje, ki prek Aerodroma Maribor upravljajo Letališče Edvarda Rusjana Maribor.

Čeprav so Kitajci ob podpisu 15-letnega najema letališča, infrastrukture in pripadajoče opreme, napovedovali velike načrte, med katerimi je tudi 300 milijonska investicija in nakup šestih novih letal, se za zdaj obljube še niso uresničile. Od napovedanih 375 tisoč potnikov, jih je letos po optimističnem scenariju preko mariborskega letališča potovalo manj kot 2.000. Kitajski investitor je letališče kupil tako, da mu je Delavska hranilnica v celoti financirala nakup in kot je zapisano v anonimki, dala še dodatnih 3 milijone evrov kredita več, kot je stalo letališče. Čeprav so se za letališče zanimali resni arabski in celo ameriški investitorji s programom in kapitalom in ponujali bistveno višjo ceno in boljše pogoje (brez kredita Delavske hranilnice), so jih enostavno izigrali. O tem več prihodnjič.

Letalske povezave, ki so jih napovedali novi lastniki v Evropi, so London, Berlin, Hamburg, Barcelona, Zürich, Beograd, Split in Podgorica. Na Kitajsko pa naj bi vozili v Xian, Chongqing in Nanchang. Vendar za zdaj na spletni strani letališča, razen povezave s Telavivom, Dubrovnikom in Splitom, Kitajci še niso uresničili obljub o napovedanih novih letalskih linijah in novih letalih.

Celo več. Po pogodbi o najemu Letališča Edvarda Rusjana Maribor, ki sta jo marca podpisala infrastrukturni minister Peter Gašperšič in novi lastnik aerodroma SHS Aviationin, naj bi slednji državi na mesec plačeval 95 tisoč evrov, vendar se to ni uresničilo. Po nekaterih informacijah naj bi družba zamujala oziroma dolgovala državi plačilo najemnine.

Čeprav je že v času rajnke Jugoslavije, ko je bil glavni prevoznik JAT, ki je letel večinoma v Beograd in na obalo Jadrana, je mariborsko letališče cvetelo. Potem pa je v zadnjih letih zamenjalo že več lastnikov najprej leta 2002 Prevent Global, potem 2013 podjetje AvioFun d.o.o. iz Libelič, potem 2014 Delavska hranilnica in nazadnje letos še SHS Aviation s sedežem na Nizozemskem, lahko novi lastniki o zlatih časih mariborskega letališča v zgodnjih 90-ih letih le sanjajo.

V zgodnjih devetdesetih letih je bilo rekordno število potnikov, kar 85.000 letno, prepeljanih pa je bilo približno 700 ton tovora. Leta 1999 so prenovili letališko stezo, leto 2000 pa še letališko ploščad. Novembra 2012 so odprli popolnoma nov terminal, vreden 15 milijonov evrov, ki bi omogočal prevoz 600 000 potnikov na leto. Leta 2013 je bil prenovljen še stari potniški terminal. Zdi se da, kljub ambicioznim kratkoročnim načrtom Kitajcev: podaljšanje vzletno-pristajalne steze na 3.300 metrov, gradnja vozne steze, letalski center za simulacijsko usposabljanje ter majhen kompleks hotelskih apartmajev in drugih objektov ter dolgoročnimi načrti kot so podaljšanje vzletno-pristajalne steze celo na 3.500 metrov ter gradnja parkirne garaže, tovornega in logističnega centra, območje za letališke storitve, povečanje prostorov za hotelske apartmaje, ureditev nakupovalnega in poslovnega središča, območje za razstave in poslovne pisarne ter druge pomembno infrastrukturo, letališče Edvarda Rusjana Maribor potrebuje predvsem novega lastnika, ki bo poleg denarja, pripeljal še potnike in letalske linije.

Anonimka: Aerodrom Maribor, po tovarni baterij, novi fiasko župana Fištravca?

Gillian Yeung, direktorica SHS skupine in Boris Bobek, direktor Aerodroma Maribor, sta v teh dneh polna optimizma glede prihodnjih letalskih povezav iz Maribora. Kljub temu, da so z izvajanjem poletov začeli v avgustu, ko je sezona že mimo, kljub temu, da so letala proti Hrvaški prazna in da letijo le enkrat tedensko. Kje je tu ekonomska upravičenost? Ta jih skrbi še najmanj, če vemo, da so novi lastniki pridobili tri milijone več kredita kot so plačali za letališče. Kje? Pri Delavski hranilnici vendar, prejšnji lastnici, kamor je tudi občina, kako priročno, prenesla svoje račune. Ti trije milijoni bodo verjetno zadostovali za plačilo nekaj mesečnih tekočih stroškov tistih, ki so si prisvojili oblast v Mariboru. Ali bodo tudi podaljšanje letališke steze na 3300 metrov ter s tem omogočanje medcelinskih letov, ki so jih ob prevzemu Aerodroma Maribor in najemu infrastrukture na letališču Edvarda Rusjana tako pompozno napovedali, spet financirali s kreditom najetim pri uslužni Delavski hranilnici? Morda jim bo ta potrebni del prodala Magna, saj je zemljišče, ki jim ga je tako velikodušno podarila Slovenija za njihove načrte preveliko. Ali zato prihaja do prvih srečanj med predstavniki Magne in ekskluzivnimi investitorji v Mariboru – kitajskimi poslovneži, ki po tekočem traku napovedujejo nove in nove investicije, ki pa se, kljub smehljajočemu asistentu Fištravcu, nikoli ne zgodijo? Res absurd, huje kot pri Butalcih.

Kot pove Gillian Yeung, je v načrtu, da bi bolj kot tovorni, v Mariboru razvijali potniški promet. Sprašujemo se, kako bodo s takim klavrnim in neizdelanim poslovnim načrtom preživeli do konca leta 2017. Ali jim bo minister Gašperšič, ko ne bodo zmogli mesečne najemnine v višini skoraj 100.000 evrov, dal kaj popusta, ali pa jim bo dolg, v maniri ponižnih slug in oprod, kar odpisal?

V Mariboru, glede na sedanje dogajanje, ne bo tistega števila potnikov, ki so ga napovedovali – to je poldrugi milijon potnikov letno. Ko pa govorimo o tovornem prometu, so to samo pravljice za naivne otročaje. Dejstvo, ki ga ob tem ne smemo spregledati namreč je, da niti Pahorjev šofer ni pozdravil župana Fištravca ob njegovi prisotnosti na proslavi pri Ruski Kapelici. Ob tako visokem ratingu Fištravca v slovenski politiki in med slovenskimi politiki, je realizacija tako »pomembnega«, nedavno sklenjenega dogovora o logističnem sodelovanju z rusko pošto, lahko samo približek mokrih sanj Fištravca, Gašperšiča in Počivalška.

Strategija turizma Maribora, Pohorja je v rokah Strajnarja, ki se je »izkazal« z že kar nekaj projekti, ki mu, ob sprotnem plačevanju iz občinske blagajne, omogočajo preživetje. A gospod Strajnar ve, kdo iz Hrvaške smuča v Sloveniji? Da so to skoraj izključno Zagrebčani, ki raje zahajajo v Krajnsko goro in na Roglo. Ali mu je kdaj v roke prišlo kako poročilo, ki bi mu pomagalo pri pisanju teh njegovih polresnic in občini ne bi prodajal teh svojih umotvorov? V resnici pa – ni kriv mešetar, krivi so tisti, ki mu nasedejo in neodgovorno ter nekaznovano trošijo davkoplačevalski denar.

Gospod Strajnar in njegovi občinski oboževalci: Pohorje niso Sečoveljske soline!

Po izjavah, ki jih je bilo zaslediti v javnosti, naj bi Gillian Yeung, Boris Bobek in mariborski podžupan Saša Pelko, opravili številne pogovore s predstavniki turističnih organizacij v Dalmaciji. Skrajni čas je že, da se nehate norčevati iz Mariborčank in Mariborčanov. Z občinskim fotografom, na račun letališča, ste se šli slikat, najest ter napit. In potem ste se vrnili v Maribor z avtobusom. To je pa res pokazatelj, da se gre Pelko sindikalni turizem in da bodo taki gosti hodili k nam v Maribor. Itak pa Pelko drugega ne zmore – nažiranje po sprejemih in službenih poteh je njegova primarna naloga. Želje, da bi potniki iz Dalmacije vsaj v zimskih mesecih, ko zaživita Pohorje in smučanje, z letalom potovali v Maribor, so samo pobožne želje teh šušmarjev, ki prodajajo meglo. Da pa bi slovenski gostje z že urejenimi turističnimi aranžmaji čim bolj udobno in poceni potovali iz Maribora v Dalmacijo, je pa druga floskula. To sedružini ne izplača, za premike po Dalmaciji si mora najeti avto kar je na Hrvaškem za 70% dražje kot v Sloveniji. Na splitskem letališču, ki bo letos sprejelo okrog 2,6 milijona potnikov, res že prenavljajo in širijo potniški terminal, vendar pa ne za tistih 10 Slovencev, ki naj bi se tja pri peljalo enkrat na teden. Gillian Yeung pravi, da bi v Mariboru potrebovali več hotelskih kapacitet, tudi tistih s petimi zvezdicami. Na Kitajskem je, baje, veliko petičnih gostov, ki želijo trošiti, a jih v Mariboru z okolico trenutno ne bi imeli, v skladu z njihovimi pričakovanji, kam namestiti. Pa kateri Kitajci hodijo v Maribor? Tretja izmena, ne pa bogati Kitajci, ki si lahko privoščijo boljše, bolj petične destinacije. Ko hodijo Kitajci po Mariboru, se vse retuširajo, sramotne spomenike Maribora prekrivajo, s ponudbo, tako gostinsko kot ostalo, niso zadovoljni. Za isti denar celo v Rimu dobijo veliko več.

Da bo mariborska letališka zgodba zgodba o uspehu, je prepričana Yeungova, ki da drugače ne bi vložila toliko truda in denarja v ta projekt? V Mariboru, v katerega se je zaljubila in v njem od februarja letos tudi živi, do danes še ni vložila niti evrakitajskega denarja, saj so za celoten nakup vzeli kredit in to pri slovenski banki.

Kako so banko prepričali, da jim je odobrila kredit je vprašanje, ki si ga danes zastavljajo resni slovenski bančniki. Ponovno gre za nateg, vendar tokrat ne s strani slovenskih tajkunov. Tokrat so to kitajski, sumljivega slovesa, ki jih je v Maribor pripeljal župan Fištravec s svojo »odlično« ekipo in pri tem »nategnil« dva ministra iz kvote SMC. Joj premier Cerar, kaj delajo ti tvoji »bademajstri« in psi ministra Gregorja?