Žgajner vs. Janković – Je izbranim vse dovoljeno, ko medijska likvidacija nadomesti sodni epilog? Nevarna razmerja v slovenskem sodstvu kot posledica konflikta med sodno vejo oblasti in tožilstvom

Javna objava ovadbe proti Zoranu Jankoviću bi lahko bila tudi kot maščevanje tožilke Žgajnerjeve, ker ji je preiskovalna sodnica izločila prisluhe v primeru farmacevtke. Ali bolje rečeno, ko je postalo jasno, da proti Jankoviću tožilstvo ne bo uspešno preko sodne veje, se je poslužilo javnosti. Dogajanje v pravosodju v zadnjem tednu vsekakor ne bo ostalo brez posledic. Mediji in javnost so presenečeni in razdeljeni pač odvisno od političnih in drugih preferenc. Vsekakor je odločitev tožilke Branke Žgajner, da javnosti preda ovadbe proti županu Zoranu Jankoviću, izraz frustracije in nemoči tožilstva oziroma tožilcev na specializiranem državnem tožilstvu v Ljubljani, ki jih doživljajo, ko jim padejo primeri proti najmočnejšim politikom ali okorelim kriminalcem v državi. Dilemo je na nekem neformalnem pogovoru ob kosilu izrazil eden od tožilcev specializiranega državnega tožilstva v Ljubljani.

In sicer povedal je nekako takole. Da v primerih, tudi ko imajo zložene vse dokaze proti dvema najmočnejšima politikoma v državi, jim to nič ne pomaga, saj pri dveh politikih nikoli ne pridejo nikamor, pogosto niti do sodnega epiloga. Konkretno je omenjal ime ljubljanskega župana Zorana Jankoviča in vodjo opozicije Janeza Janšo. Povedal je, da so popolnoma demotivirani, saj kljub temu, da imajo vse zloženo in trdne dokaze, enostavno na sodišču ne pridejo nikamor, niti do sodne preiskave ali obtožnice oziroma obtožnega predloga ali pa jim zadeva enostavno pade na prvi ali na drugi stopnji v skrajnem primeru pa na Vrhovnem ali Ustavnem sodišču.

Dejal je, da sta dva človeka v državi enostavno nedotakljiva in to sta Zoran Janković in Janez Janša in da imata sodno imuniteto. Zamislite si kakšne travme doživljajo tožilci mislim na profesionalni ravni na specializiranem državnem tožilstvu, ko vedo, da kljub temu v primerih, ko imajo “by the book” zložene dokaze, potem pa v fazi sodne preiskave zadeva ne pride niti do obtožnice oziroma obtožnega predloga.

Gre za spor med tožilci in sodno vejo oblasti, kjer je, kot je znano, prišlo do sklepa preiskovalne sodnice, s katerim je sodnica Mojca Kocjančič odredila izločitev prisluhov iz dokaznega gradiva. Seveda je presenetljivo, da je pri usmerjanju pregona zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića tožilka Branka Žgajner zamudila dveletni rok za vložitev zahteve za sodno preiskavo. Odločitvi sodišča je sicer oporekala.

Potem ko je okrožna sodnica ugodila obrambi o izločitvi prisluhov v zadevi farmacevtka, se je na tako odločitev pritožila prav tožilka Žgajnerjeva. V pritožbi se Žgajnerjeva, sicer precej nenavadno, sklicuje prav na interes javnosti in celo nalogo države, da se v takih primerih prisluhov ne izloči. Čeprav višje sodišče o izločitvi prisluhov še ni presodilo, pa bi glede na odločitev tožilke, da javnosti preda ovadbe, lahko razbrali dvoje, ali pritisk na odločitev višjega sodišča, ali pa enostavno predajo, še pred odločitvijo višjega sodišča.

V pritožbi proti izločitvi dokazov tožilka Žgajnerjeva namreč zatrjuje, da bo imelo sodišče lahko delo, če bi višje sodišče ob odločanju o izločitvi dokazov, torej prisluhov, sicer našlo zatrjevano kršitev (prekoračitev dveletnega roka), a opravilo test sorazmernosti – kakšen vpliv ima ta kršitev pravice posameznika glede na interes javnosti in dolžnost države, da prepreči zlorabe funkcije in pooblastil. Kaznivo dejanje, ki se očita Jankoviću, da je skrajno zavržno, opozarja Žgajnerjeva, “poleg tega pa dejansko blati ugled javnih funkcij v državi in zmanjšuje zaupanje državljanov (kolikor ga sploh še je) v pravno državo; zato se mora država proti takšnim ekscesom posameznih funkcionarjev boriti z vsemi zakonitimi sredstvi, v takšnih primerih pa interes države brez najmanjšega dvoma prevlada nad pravicami posameznikov”.

Seveda bo objava nedvomno vplivala tudi na ostale razvpite primere, kjer se nedvomno uveljavlja nova praksa objave kazenskih ovadb in obtožnic oziroma sodnih spisov. Zanimivo je, da recimo iz obtožnice oziroma v primeru umora Gašperja Tiča, ni nobenih informacij, niti ni znana natančna rekonstrukcija dogodkov. Niti iz ovadbe, niti iz preiskave ali obtožnice..

Prav tako je zanimiv še en primer objave obtožnice še preden so jo dobili odvetniki ali obtoženec. Gre za razvpiti primer Walterja Wolfa oziroma preiskave o pranju denarja v primeru Patria, kjer se je Wolfov odvetnik Dušan Korošec upravičeno spraševal kako je obtožnica že v javnosti, še preden je bila vročena odvetnikom oziroma obtoženemu. Vsekakor gre za novo prakso in nove prijeme v pravosodju, kjer se ovadeni oziroma obtoženi bolj bojijo javnosti kot pa sodišča.

Ob tem seveda ne morem mimo dvojnih meril v pravosodju oziroma lastne izkušnje ali lastne travme, ko so v mojem primeru v zadevi Unior zasebni ovaditelji najprej nekaj mesecev, kar preko odvetniške pisarne Gregorovič – Pungartnik proti meni, kot se je izrazil nekdanji direktor Uniorja Gorazd Korošec, “vodili zasebno preiskavo”, za kar bi seveda morali izgubiti odvetniško licenco in biti sodno procesuirani, saj je več kot očitno, da so to počeli zelo verjetno pod patronatom in neformalnih navodilih policije in tožilstva v Celju, še preden je sploh prišlo do kazenske ovadbe. Ali bolj natančno kazensko ovadbo so očitno, po zlorabi policije in tožilstva, vložili šele potem, ko so skupaj ocenili, da imajo domnevno dovolj elementov za ovadbo.

Vendar to še ni vse, ker so se zavedali spornosti in ničevosti svojega dejanja in ker ni bilo nobenega izsiljevanja, jim je asistenco ponudila kar policija v smislu, da jih je spremenila v tajne sodelavce policije ter angažirala še svoje policijske tajne delavce. Ob tem so tako hiteli, da so pozabili celo na to, da morajo za nekakšen navidezni odkup ali predajo denarja pridobiti odredbo tožilstva, kar jim seveda glede na prijaznost in asistenco tožilstva v Celju ne bi bilo težko. Vendar so v metodah policijske provokacije oziroma izzivanja kriminalnih dejanj, kjer od domnevnega izsiljevanja ni bilo niti črke “i” enostavno pozabili pridobiti odredbo tožilstva v Celju, ki je vodilo preiskavo.

Potem ko so se zavedli spornosti svojega dejanja pa so, ne boste verjeli, iz obtožnice enostavno izpustili dogajanje na “graničnom prijelazu Trojane”, kot je zapisal eden od hrvaških medijev. Kot, da se ni zgodilo. Vendar so celotno dogajanje, kljub temu, da mi v obtožnici ne očitajo predaje denarja, ki ga mimogrede nikoli nisem zahteval, vse skupaj enostavno uporabili v obrazložitvi obtožnice. Ko je obramba na to v pritožbi opozorila najprej okrožno sodišče v Celju in nato v Slovenj Gradcu, pa je sodišče enostavno zavrnilo, da bi izločilo nezakonito pridobljene dokaze s podmeno, da za predajo denarja oziroma navidezni odkup enostavno policija ne potrebuje odredbe tožilca.

Zanimivo je, da je takšni razlagi sledilo tudi Višje sodišče v Mariboru, ne da bi se sploh poglobilo v zavržena in sporna dejanja policije, ki je delala na svojo roko in po tekočem traku zlorabljala svoja pooblastila v preiskavi.

Tako enostavno je to. In da se vrnem na začetek zgodbe in na izločitev dokazov v primeru Janković, kjer so vsekakor šli na roko obrambi, tako rekoč je primer padel še preden se je začel oziroma dobil epilog v obtožnici.

Frustracije in presenečenje je tožilstvo enostavno kompenziralo z javno objavo ovadbe in s tem seveda tudi prisluhov v tako imenovanem primeru župana Zorana Jankovića oziroma farmacevtke, da bi doseglo vsaj javno satisfakcijo, če je že v primeru nedotakljivosti politika ne more doseči epiloga na sodišču.

Vse skupaj pravzaprav spominja na ameriške filme, ko sistem enostavno ne more do živega nekaterim politikom in kriminalcem.
Potem nastopijo enostavno čistilci, ki imajo “licence to kill” in enostavno počistijo zadevo. V Sloveniji imajo tisti, ki so prišli navzkriž z zakonom in jim država in pravosodje ne moreta ničesar, pravzaprav srečo, da gre zgolj za medijsko likvidacijo. Na zahodu to enostavno rešujejo drugače, ko odpove sistem, rešujejo zadevo na bolj prefinjen režim.