Arbitraža: Borut Pahor zgodovinski poraz glede ozemeljskega stika z odprtim morjem, ki ga nismo dobili, slavi kot zmago! – TOPNEWS.si

Arbitraža: Borut Pahor zgodovinski poraz glede ozemeljskega stika z odprtim morjem, ki ga nismo dobili, slavi kot zmago!



Arbitraža: Borut Pahor zgodovinski poraz glede ozemeljskega stika z odprtim morjem, ki ga nismo dobili, slavi kot zmago!

Nikakor ne morem razumeti evforije glede odločitve arbitražnega sodišča, kjer so tako politiki, mediji in stroka odpirali šampanjce in slavili zmago. To me je pravzaprav še najbolj spominjalo na srbsko politiko glede Kosovega in slavne bitke na Kosovem polju, ki jo v Srbiji še danes slavijo kot zmago, čeprav se je čez stoletja pokazalo, da je Srbija pravzaprav s to bitko izgubila Kosovo. Slovenija je v obliki stika dobila zgolj služnost, ne pa ozemeljskega stika z odprtim morjem, ki bi ga sicer dobila s sporazumom Drnovšek Račan. Čeprav nekateri analitiki v evforiji, Pahorja, zaradi arbitraže že vidijo v novem predsedniškem mandatu, so dejstva popolnoma drugačna.

Najbolj pomenljiv je včerajšnji neuradni odziv iz HDZ-ja, ki ga je na svojem blogu zapisala ena od Hrvaških novinark:

Hrvaški, ki še naprej blefira, da ne bo spoštovala odločitve arbitražnega sodišča, se je blef z izstopom iz arbitražnega sporazuma izplačal, saj je naredila trik, s katerim je ves čas pritiskala na arbitražno sodišče, da bi iztržila maksimalno.

Celotna zgodba me pravzaprav spominja na sodni spor, ki sem ga kot otrok spremljal po sili razmer, kjer si je ena od sprtih strani, kot lastnik parcele, po kateri je vodila edina pot iz gozda spomnila, da tega ne bo več dovolila. Oziroma, da je treba za ta prehod nekaj plačati, čeprav je bila pot že stoletja edini možen izhod iz večih gozdnih parcel. S pritiskanjem na sodišče ter dobrimi advokati in podkupljenimi pričami je na koncu dosegla, da so vožnjo po poti iz gozda omejili na čas od vseh svetnikov do Jurijevega in tako je ostalo vse do danes, čeprav je sodna odločitev evidentna norost, brez primerjave v sodni praksi. Dobro se spomnim, da je bil ponujen kompromis, da se za služnost plača vsaj gajba krompirja, češ da se dela škoda na trasi.

Arbitražno sodišče ni določilo dimnika, kot je določal sporazum Drnovšek – Rač, preko katerega bi odrto morje pripeljalo do ozemeljskih voda Slovenije, ampak je znotraj hrvaških ozemeljskih voda, ki so še vedno Hrvaške, določilo plovni režim, ki je podoben kot v mednarodnih vodah. Ampak, to je stvar mednarodnih pravnikov, ki so se včeraj večinoma izgovarjali, da morajo zadevo še natančno preštudirati, čeprav je jasno, da je sporazum Drnovšek Račan dal Sloveniji mnogo več, kot arbitražno sodišče in sicer ozemeljski stik z odprtim morjem in ne pa samo dostop do odprtega morja.

drnovsek racan slika

Hrvaška pa še naprej blefira in je najprej iz arbitražnega sporazuma izstopila samo zaradi pritiska na Arbitražno sodišče, da bi ji dalo več, kot ji pripada, Hrvaška pravzaprav ni izgubila ničesar, saj ne moreš izgubiti tistega česar nikoli nisi posedoval, oziroma ni bilo tvoje. Zato nikakor ni mogoče razumeti stališča Hrvaške, da ne bo implementirala arbitražnega sporazuma in da ga ne priznava. Ko se bo megla razkadila in bo čas naredil svoje, ga bo sprejela z obema rokama. Ni namreč mogoče racionalno razložiti, zakaj Hrvaška nasprotuje oziroma še naprej blefira, da arbitraže ne bo priznala.

Dobila je namreč del Piranskega zaliva, do katerega zgodovinsko nima nobene pravice in če bi leta 1991 meja potekla v Savudriji, se danes sploh ne bi pogovarjali o tem, kakšen del Piranskega zaliva pripada Hrvaški. V tem kontekstu se strinjam s tistimi, ki še danes trdijo, da bi mejo morali določiti pred vstopom Hrvaške v EU, ko smo imeli vse politične, pravne, diplomatske možnosti in prednosti.

Pri tem je zanimivo stališče profesorice evropskega in mednarodnega prava Verice Trstenjak, ki meni da smo glede ureditve nerešenih mejnih vprašanj z južno sosedo zamudili najboljšo priložnost. Vzrok za to je po njenem v tem, da leta 2009 nismo znali nastopati kot suverena država – to pa je odgovornost takratne Pahorjeve vlade, meni Trstenjakova. Slovenska politika je tokrat še pred eno preizkušnjo glede suverenosti in sicer, ali bo uspela uveljaviti ta nesrečni arbitražni sporazum v praksi, pri čemer bo prvi test odstranitev školjčišča sredi piranskega zaliva, kjer napovedujem prvi zaplet, saj bo v primeru, če lastnik sam ne bo odstranil tega, naša država morala na silo odstraniti školjčišče in takrat utegne hrvaška policija stopiti v bran lastnika. Hrvaška se mora umakniti vsaj za črto, ki jo je določilo Arbitražno sodišče, sicer bo zgodba podobna kot pri ozemeljskem stiku Slovenije z odprtim morjem, ki smo ga s sporazumom Drnovšek Račan imeli, sedaj pa imamo po interpretaciji Arbitražnega sodišča, le še stik preko koridorja, ki teče po hrvaških ozemeljskih vodah.

Da ne bo tako kot v zgodbi, ki sem jo opisal v članku, kjer lahko lastnik do svoje gozdne parcele dostopa le od praznika Vseh svetnikov do Jurijevega. Da ne bo pomote predlagam, da si v nadaljevanju pogledate 4. člen sporazuma Drnovešek-Račan:

4. clen drnovsek racan

4. člen sporazuma Drnovšek-Račan

logo-topnews (1)

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)