Zakaj teroristi ubijajo civiliste po Evropi? Odgovor je enostaven! – TOPNEWS.si

Zakaj teroristi ubijajo civiliste po Evropi? Odgovor je enostaven!



Zakaj teroristi ubijajo civiliste po Evropi? Odgovor je enostaven!

Sobotni napad v Londonu je zadnja epizoda teroristične kampanje, ki že leta potresa Evropo. Od 24. maja 2014. od kar je pripadnik Islamske države ubil štiri ljudi v Židovskem muzeju Belgije v Bruslju do danes, so džihadisti V Evropi (vključno z Istambulom in Sankt Peterburgom) ubili 449 ljudi, od tega 438 civilistov.

Zakaj teroristi napadajo Evropo?

Vprašanje, ki se nujno postavlja je: zakaj so teroristi napadi London – in pred tem, Manchester, Sankt Peterburg, Pariz, Istanbul, Stockholm, Berlin, Nico, Bruselj? Odgovor je boleče enostaven: zato, ker jih je Islamska država pozvala da, namesto, se ji pridružijo, izvajajo napade v državah, kjer živijo. Soočena s hitro izgubo ozemlja v Siriji in Iraku in bližajočim se vojaškim porazom, je Islamska država svojim privržencem, v Evropi naložila, naj napadajo “križarje” v času Ramazana. Enak poziv je bil objavljen v soboto preko komunikacijske mreže Telegram, samo nekaj ur pred pokolom v Londonu, z napotki, da se napadi izvedejo prav z vozili, noži in strelnim orožjem.

Ista metoda je uporabljena pri napadu pred britanskim parlamentom v palači Westminster v marcu. Islamska država je prevzela odgovornost za oba napada v Londonu, kot tudi za tistega z 22. maja v Manchestru, najbolj smrtonosnim od vseh treh. Pripravljenost pristašev Islamske države, da brez vesti ubijajo, zabadajo in z bombami raznesejo nedolžne obiskovalce kavarn, restavracij ali koncertnih dvoran, ubijajo tudi otroke in ob tem kličejo Alaha, govori o obsegu njihovega fanatizma – ali so se prej borili za Islamsko državo v Siriji ali pa so se radikalizirali “online”, živijo v enem najbogatejših in najbolj svobodnih področij na svetu.

Poleg motiva za njihovo barbarstvo, v dneh po napadu, že predvidljivo poslušamo, da so pred tem bili pod nadzorom varnostnih služb ali, da so jih njihovi sosedi prijavljali zaradi suma glede terorizma. Mehanizmi preprečevanja terorizma v Britaniji in drugih evropskih državah se očitno morajo korigirati. To, da se bo nekdo od potencialnih teroristov vedno pretihotapil preko “varnostne mreže” ali pa, ker je število žrtev v Evropi znatno manjše kot pred štiridesetimi leti, v času terorističnih aktivnosti Irske republikanske armade, italijanskih Rdečih brigad in ostalih “domačih” teroristov, vseeno ne more biti opravičilo.

Levica in desnica dajeta polovične in enostranske odgovore

Kot opozarja Kyle Orton, raziskovalec v “Henry Jackson Society” in ustanovitelj “open source raziskovalne strani Bellingcat”, je to že tretje leto zapored, odkar poskuša Islamska država zlorabiti sveti muslimanski mesec ramazan, čas, v katerem se od vernikov pričakuje post, molitev in dobrodelnost, za svojo zločinsko agendo. “Za Islamsko državo je ramazan posebno sveti mesec, džihad pa je njihov najsvetlejši poziv, tako, da vidijo ubijanje nevernikov v času ramazana, kot dodatno zaslugo. Orton pravi, da je v zadnjih nekaj mesecih “med pripadniki Islamske države prišlo do večjega omenjanja Velike Britanije, kot cilja”.

Enako predvidljiva so in enostranska ter ideološko motivirana pojasnila “globljih razlogov” terorizma. V bistvu, primarni razlog za poziv Islamske države za napad na civilne tarče “križarjev”, ni nikakršna enigma: gre za maščevanje zaradi vojaškega delovanja mednarodne koalicije v Siriji in Iraku. V tem smislu so enako napačni komentatorji in politiki levice, kot je laburist Jeremy Corbyn, ki povezuje terorizem v Veliki Britaniji z “vojnami, ki jih je podpirala britanska vlada ali pa v njih tudi aktivno sodelovala v drugih državah”, kot tudi z desnice, kot je minister za varnosti Ben Wallace, ki trdi, da “ti ljudje sovražijo naše vrednote in ne naše zunanje politike”.

Džihadisti nesporno sovražijo zahodne liberalne vrednote, vendar istočasno sovražijo tudi zahodne države, na čelu katerih so ZDA, zaradi odločnega udarca, ki so ga zadale tako imenovanemu kalifatu. Prav tako zamerijo tudi Rusiji, čeprav je njena vojaška intervenca na strani sirskega predsednika Bašarja al-Asada prvenstveno usmerjena proti antirežimskim upornikom in šele na to, proti Islamski državi. Z druge strani je jasno, da vojaška zmaga nad Islamsko državo nima alternative – grožnjo, katero ta samo-imenovana država predstavlja za Bližnji vzhod in cel svet, ne bo poražena s pomočjo diplomacije, humanitarnim delovanjem, niti s simboličnimi gestami.

Teroristi nas ne bodo pustili na miru, četudi se umaknemo iz “njihovih držav”

Z drugimi besedami, islamistični teroristi nas ne bodo pustili pri miru, če se samo umaknemo iz “njihovih držav”. Gre za lažno rešitev, lažni progresivneži, ki zagovarjajo ta argument, z njim predstavljajo globoko reakcionarno in šovinistično sliko sveta, po kateri je treba Arabce in muslimane na splošno prepustiti despotom – torej jim pomagati pri krvavi zadušitvi vsakega odpora. Do nastanka in širjenja kalifata ni prišlo zaradi (oskurnega) oboroževanja sirskih upornikov, ki niso zavezniki, marveč jezni nasprotniki Islamske države, kot tudi ne zaradi vojaških posredovanj v Iraku, Afganistanu ali Libiji. Grozeča Islamska država v Iraku je bila praktično uničena že 2007, s skupno akcijo ameriških sil in lokalnih sunitskih borcev, prerojena pa je šele v kaosu vojne v Siriji, ki jo je Asadov režim iniciral nad lastnimi državljani. Odgovornost leži na Zahodu, ker ni posredoval in zaustavil vojne in tako izsušil močvirska tla, na katerih je vzklil sunitski džihadizem. To zlo je zalivano predvsem s prelivanjem krvi režima in njegovih šiitskih zaveznikov, vodenih iz Irana.

Kakorkoli že, teroristi kot so tisti iz Manchestera ali Londona, povsem zagotovo ne zamerijo Zahodu “zamenjave režima” Asada ali Moamera Gadafija. Kot piše Jonathan Freedland za Guardian, terorist Salman Abedi, otrok libijskih islamistov iz Manchestra, bi bil še bolj ogorčen, če bi Velika Britanija dopustila Gadafiju zadušitev upora leta 2011 v krvi – kot so islamisti devedesetih bili ogorčeni nad Zahodom, ki je dopustil genocid nad bošnjaškimi muslimani v Srebrenici. Tako vmešavanje, kot nevmešavanje v “islamske države ” lahko služi džihadistom kot argument v priložnostih novačenja privržencev med mladimi, dezorientiranimi in delinkventnimi pripadniki muslimanske manjšine na Zahodu.

ISIS: Bojujemo se proti vam zato, ker ste neverniki

Nampreč, indikativno je tisto, kar je znanstvenem sodelavcu na londonskem King’s Collegu, Shirazu Maheru, kot piše za New Statesman, pojasnil britanski rekrut ISIS-a, ki ga je intervjujal: “Mi se predvsem borimo zaradi tega, ker so ljudje neverniki (kufar). Njihovi droni (usmerjeni) proti nas so sekundarna stvar”. Enako sporočilo je ISIS poslal v članku z naslovom “Zakaj vas sovražimo in se želimo boriti proti vam”, objavljenem v svojem časopisu Dabik lansko leto. Naštevajoč šest razlogov, avtor postavi “zločine proti muslimanov” in “invazijo na muslimanske države” šele na peto in šesto mesto, z opombo: “Pomembno je doumeti da, čeprav bodo nekateri trdili, da so vaše zunanje politike vse, kar poganja naše sovraštvo, je posebni razlog sekundaren, zaradi tega smo ga navedli šele na koncu spiska”. Prvi razlog, ki se navaja je: “Zato, ker ste neverniki”.

Kakorkoli, po takih napadih, govori državnikov pogosto zvenijo prazno in patetično, je pohvalno za britansko premierko Therese May, ker je v svojem govoru v nedeljo, odprto imenovala “zlo ideologijo islamističnega ekstremizma”, kot inspiracijo teroristom. Proti ekstremizmu v vseh njegovih oblikah v odprti družbi se moramo boriti. Ne bo nikakršne koristi, če se bo zamegljevalo islamistično naravo terorizma, na udaru katere se že več let nahaja Zahod. Politično korektnost je potrebno dati na stran, da bi se premagalo sovražnika. Najprej ga je treba, kot pravi bivši britanski aktivist in sedanji ravnatelj protiekstremističnega “think tanka”Quilliam, Maajid Nawaz – imenovati in nato osramotiti (name and shame).

Theresa May: “Preveč tolerance do ekstremistične ideologije v Veliki Britaniji”

Nawaz, v članku objavljenem po napadu v Manchestru poudari, kako je, celo tudi takrat, ko teroristi izvršijo napad sami, napačno jih “odpisati” kot volkove samotarje (lone wolf). S propagando pripovedi o izoliranih posameznikih, ki se radikalizirajo, saj se ne morejo vključiti v družbo, si zatiskamo oči pred simpatijami do ekstremizma, razširjenimi v njihovih skupnostih. Zaradi tega ima premierka Mayeva prav, ko pove, da je “preveč tolerance do ekstremistične ideologije v Veliki Britaniji in “da je potrebno “preprečiti ekstremistom kakršnekoli varnostne prostore”, vključno tiste na internetu, vendar tudi v pretežno segregiranih manjšinskih skupnostih in prepričati ljudi, da so “pluralistične britanske vrednote superiorne tistim, ki jih ponujajo pridigarji sovraštva”.

Zastrašujoča frekvenca džihadističnih napadov v Britaniji potrjuje, da ne gre za izolirane primere: trije napadi v zadnjih treh mesecih; 13 preprečenih napadov v zadnjih 4-ih letih; 9 napadov, izvedenih od leta 2005, v katerih je skupaj bilo ubitih več sto ljudi. Če bi bili vsi napadi uspešno izvedeni, bi bila številka dosti višja.

S tem spoznanjem, se mora boj proti islamističnem ekstremizmu voditi na vseh frontah – brez suženjstva politični korektnosti, vendar tudi brez demoniziranja celotne regije in manjšinske skupnosti. Diskriminacija in princip kolektivne krivde bi samo olajšalo novačenje džihadistov. ISIS-ov kalifat bo kmalu vojaško poražen, vendar izkoreninjanje ekstremizma bo trajalo še dolgo po tem, brez zagotovila za uspeh.

Muslimani, ki so globalno gledano daleč največje žrtve džihadističnega terorja – od Iraka in Sirije do Afganistana, Pakistana in Egipta – so vitalni zavezniki v tem boju.

logo-topnews (1)

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)