Zakaj sta 9. in 26 maj usodna zgodovinska datuma, ki sta za vedno zaznamovala Slovenijo in Slovence

9. maja 1945 praznujemo Dan zmage nad nacizmom in fašizmom, saj se je tega dne leta 1945 v Evropi uradno končala Druga svetovna vojna. Tega dne so v Ljubljano vkorakale enote 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske in osvobodile mesto.

Bolj usoden zgodovinski datum za mnoge Slovence kot 9. maj pa je 26. maj 1945, ko je bil v osvobojeni Ljubljani shod partizanskih sil in ko je zbrane z balkona stavbe ljubljanske univerze nagovoril Josip Broz – Tito in napovedal, kaj se ima zgoditi (in kar se je že dogajalo) z domobranci in drugimi protipartizanskimi enotami, ki so med drugo svetovno vojno tako ali drugače sodelovali s premaganimi Nemci.

»Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej … to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva, je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti,« je govoril, v mislih je imel prebegle na avstrijsko Koroško. »Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših “divnih” planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«

Pred in med Titovim govorom ter po njem so se v Sloveniji vršili zunajsodni poboji, ki še danes vplivajo na to, da se Slovenci med seboj bolj sovražijo, kot je zamera do kateregakoli tujega okupatorja ali zavojevalca v zgodovini.

Govor Josipa Broza Tita v Ljubljani:

Bratje in sestre!

Tovariši in tovarišice!

Dovolite mi, da vas pozdravim v vaši slovenski, v naši jugoslovanski Ljubljani. Ta današnji veličastni zbor je dokaz, da so srca Slovencev, ogromne večine slovenskega ljudstva, utripala skupno s srci ljudstva Hrvatske, Srbije, Makedonije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, ko se je leta 1941 zrušila na našo državo tedaj največja sila v Evropi.

Slovenski narod, združen v Osvobodilni fronti, je v teku štirih let svoje neomahljivosti dokazal, da je pripravljen raje poginiti do zadnjega, kakor postati suženj svojega večnega sovražnika — nemškega osvajalca. Ni bilo lahko, to so bila težka leta, težka leta trpljenja in krvavega okupatorjevega terorja,težka leta neenakih borb, borb skoraj golorokih ljudi z do zob oboroženimi bandami nemških osvajalcev in njihovih pomočnikov, slovenskih izdajalcev, bele garde pod poveljstvom sivolasega izdajalca Rupnika. Zgodovina borb Slovencev je enaka zgodovini borb Hrvatov, Srbov in vseh ostalih narodov v Jugoslaviji. Tako danes, tu na ulicah Ljubljane, lahko smelo trdimo, da smo izvršili svojo dolžnost do skupne domovine, da je Slovenija izvršila svojo dolžnost do svoje ožje domovine in do-svoje širše domovine, do nove federativne demokratične Jugoslavije. Naša borba z največjim sovražnikom Slovanov, človeštva, kulture in napredka je končana.

Slovenija je osvobojena. To je vaše delo, to je delo vseh vas, najboljših sinov Slovenije in sinov vseh narodov Jugoslavije. Osvobojeni so naši bratje v Istri in Slovenskem Primorju. Niso pa še osvobojeni naši bratje na Koroškem. Oni čakajo na svojo osvoboditev. V vašem imenu in v imenu cele Jugoslavije —nove federativne Jugoslavije — izjavljam, da nismo pozabili na naše brate na Koroškem, ki danes žal še dalje drhtijo in trpijo pod terorjem gestapovcev, preoblečenih v druge uniforme. Številni so primeri. Komaj nekaj dni je minilo od tedaj, ko so morale naše čete zapustiti Koroško, in že čujemo stokanje in klice na pomoč naših bratov na Koroškem.

S tega veličastnega zbora sporočamo našim zaveznikom, da od sedaj odgovornost za vse, kar se tamkaj dogaja, ne pada na nikogar drugega, kakor samo na njih. Pozivamo, da drže svojo obljubo, da jo izpolnijo, tisto, ki so jo dali v Atlantski pogodbi, da bo imel vsak narod pravico do samoodločbe. To sporočamo zaveznikom in zahtevamo od njih, da zaščitijo naše prebivalstvo pred tistimi preganjalci, ki so ga preganjali stoletja in najhujše pa v zadnjih letih.

Naše slovensko Primorje je po dolgih letih osvobojeno, toda nastali so neprijetni dogodki, nastal je nesporazum. Hoteli so nas obdolžiti, češ da smo izkoristili to vojno za nekakšne osvajalne cilje. Hoteli so nam naprtiti, da hočemo tu v zahodni Evropi postaviti naše zaveznike pred dovršeno dejstvo. Ne! Nismo postavili zaveznikov pred dovršeno dejstvo. Samo Nemce smo postavili pred dovršeno dejstvo, Nemce, katere smo tam tolkli in premagali. Izvršili smo samo svojo zavezniško dolžnost. Izvršili smo jo stoodstotno. Izvršili smo jo vestno do konca. V imenu vsega ljudstva, ne samo slovenskega, temveč vseh narodov Jugoslavije, odločno odbijam očitek, da imamo kakršenkoli namen nekaj s silo osvojiti. Ni nam treba s silo osvajati tistega, kar je naša pravica, ker verjamemo, da bodo zavezniki izpolnili svojo obljubo, dano v Atlantski pogodbi, da bodo narodi, vsi narodi, ki so bili zasužnjeni, imeli pravico, da sami odločajo o svoji usodi. V tem slučaju se nam ni treba bati za naše tamkajšnje brate.

Smatramo, da smo s svojimi borbami, z našimi žrtvami, z našimi napori na strani zaveznikov, dovolj jasno dokazali, da smo zvesti skupni zavezniški stvari in da ne želimo ničesar drugega, kakor da živimo v miru in da bodo naši zasužnjeni bratje osvobojeni. Strašna zabloda bi bila s strani onih, ki bi nam to kratili. Strašna tragedija bi bila, če bi se morali ponovno boriti za ono, kar smo v tej vojni izvojevali. Naše ljudstvo, naši narodi v Jugoslaviji, vsi skupaj, brez razlike, Slovenci, Srbi, Hrvati, Črnogorci, Makedonci, Bosanci ali Hercegovci, vsi skupaj so trpeli in skupno dajali ogromne žrtve v tej veliki borbi vseh svobodoljubnih narodov. In zakaj mora sedaj, zakaj mora ravno sedaj izmučena in razrušena Jugoslavija, biti prva, ki bi jo doletela krivica? Dejali so, da je ta vojna pravična vojna, in mi smo jo kot tako tudi smatrali. Zahtevamo pa tudi pravičen zaključek. Zahtevamo, da bo vsak gospodar na svojem in nočemo plačevati tujih računov. Nočemo biti drobiž za podkupovanje. Nočemo, da nas mešajo v neko politiko interesnih sfer. Zakaj bi se našim narodom štelo v zlo, ker žele biti v vsakem pogledu neodvisni in nam hočejo zdaj to neodvisnost omejevati ali kratiti. Nočemo biti več od nikogar odvisni, in to ne glede na to, kar pišejo, kar govore, a piše se mnogo, piše se grdo, piše se nepravično, piše se nedostojno za one ljudi, ki žive v zavezniških državah. Krivica se dela s takšnim pisanjem naši izmučeni domovini. Ni tukaj samo Tito, tukaj je Jugoslavija, tu je Slovenija, tu je Hrvatska, Makedonija, Bosna, Hercegovina in Črna gora, tu so narodi, ki so dali milijon in sedemsto tisoč žrtev v tej vojni. Toda blato in klevete, katere sicer padajo na Tita, padajo na vse nas, padajo na one žrtve, ki leže v grobovih in katerih kosti so razmetane širom naše domovine, po dolinah in gorah. Takšnih žalitev naši narodi ne morejo trpeti in nočejo trpeti. Mi želimo živeti v miru, mi želimo, da po tej katastrofi mirno gradimo svojo opustošeno domovino. Nočemo storiti niti en nepremišljen korak. Toda kakor smo bili ponosni v naših nesrečah in smo tedaj, ko je največji osvajalec zasužnjil našo domovino, šli rajši v borbo, da poginemo do zadnjega, kot da bi pripognili glavo, tako bomo tudi sedaj dosledni v svojem ponosu, dostojno branili svoje pridobitve in jih tudi ubranili.

Prepričan sem, da je celotno napredno človeštvo, ono, kar je najboljšega v človeštvu, na naši strani. Ne moremo dovoliti, da se nam vsili zgodovinska krivica, da se nam naprti nekaj, kar ne izvira od nas. Hočemo, da ves svet ve, da Jugoslavija, ki se je borila, ne zahteva nič drugega kakor to, da bodo njeni narodi, sinovi njene krvi, v okviru njenih meja. To je naša pravica. Če so se v pretekli vojni godile krivice, zlasti ob zaključku, ko še ni bilo Jugoslavije, in se je šele ustvarjala v Versaillesu za zeleno mizo, če so takrat izdajalci in nekateri politiki, ki so zastopali to Jugoslavijo, lahko dajali kose naše domovine, lahko dajali sto in sto tisoče naših bratov in sestra pod tuji jarem, vedite, da je danes druga situacija. Današnja Jugoslavija je nova Jugoslavija, vzrasla iz krvi in kosti sto in sto tisočev najboljših sinov. Danes je druga Jugoslavija, ki je dozorela v srcu vsakega državljana te države, ki natanko vodi račun o svojih pravicah in o svojih bratih. Takšno Jugoslavijo ljubijo vsi narodi Jugoslavije. Ni niti enega naroda, ki ne bi želel biti v tej skupnosti, ker je to skupnost bratstva, onega bratstva, ki je skovano v veličastni borbi. To je nova Jugoslavija, in mi ničesar drugega ne zahtevamo, kakor to, da jo vsi kot tako gledajo in da jo upoštevajo. S to Jugoslavijo se ne da mešetariti, niti trgovati.

Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev še je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas. Naši narodi so v tej veličastni borbi dali izraza svojemu globokemu patriotizmu, ne samo patriotizmu vsakega ljudstva posebej, vsakega naroda posebej, temveč globokemu jugoslovanskemu, slovanskemu patriotizmu. Vsakdo, ki bi se odločil, da od zunaj ruši ta splošni jugoslovanski, ta obče slovanski patriotizem, bi naletel na granitni zid in razbil bi si ne samo nos, temveč tudi glavo. Torej v zvezi s tem so propadli vsi računi, vsi računi z nekimi izdajalci, ki so pobegnili ali se še skrivajo v državi. Sedaj je prišel čas, da pridobitve, ki smo jih priborili, utrdimo, da izgradimo našo domovino, da pokažemo v dobi obnove prav tako navdušenje in prav takšen elan, kakor smo ga pokazali v borbi.

Dragi bratje in sestre Slovenije! Zagotavljam vas, da bo vlada federativne demokratske Jugoslavije storila vse, da skupno z vašo federalno vlado Slovenije, s prvo vlado, ki so jo Slovenci dobili po toliko stoletjih svojega obstanka, sodeluje v najtesnejših stikih, da bomo storili vse, da bodo Slovenci uživali take pravice in da dobijo v Jugoslaviji tak položaj, ki jim po njihovih žrtvah in trpljenju pripada. Ob zaključku vam lahko povem, da uživa Slovenija posebne simpatije vseh narodov ostalih federalnih edinic. Ona uživa te simpatije zaradi tega, ker je bila prva, ki je 1941. leta izkusila vsa zverinstva in preganjanja, ker so Slovenijo hoteli prvo popolnoma zasužnjiti in uničiti njene prebivalce.

Izseljevanje, preganjanje in teror, to so bile metode, ki so se najprej uporabile v Sloveniji. Vsi smo trepetali za vas, četudi smo bili v težkem položaju, toda bili smo vseeno v boljšem položaju kakor vi. Živeli ste tako rekoč stisnjeni od dveh strani, med dvema velikima fašističnima osvajalcema.

Bali smo se za vas, toda verovali smo, da boste vzdržali in nismo se varali. Slovenija je vzdržala. Slovenija je prvič v svoji zgodovini tako zedinjena, tako monolitna, da so lahko nanjo ponosni tudi vsi ostali narodi Jugoslavije.

Naj živi federalna Slovenija v federativni demokratični Jugoslaviji!