Tajna analiza o napačni in prepozni reakciji slovenske politične elite na svetovno gospodarsko krizo med 2008 in 2013

Na portalu Top News smo pridobili tajno analizo, kako je slovenska politična elita med leti 2008 do 2013 popolnoma odpovedala pri reševanju finančno gospodarske krize, ki je izbruhnila sredi leta 2007 v ZDA. Med pomembne okoliščine, ki so oteževale učinkovito in pravočasno ukrepanje je, po mnenju avtor(ja)jev analize, politična nestabilnost in pomanjkanje strategije. Od izbruha krize leta 2008 se je v RS zamenjalo pet vlad, pomembna obdobja krize smo imeli vlade brez polnih pooblastil (k temu prištejmo še 100 dni, to je tradicionalno čas, ko se vlade “uvajajo”, ministrstva pripravljajo analize stanja, programe dela in se pravzaprav konstituirajo),

Od 09.11. 2004 do 21.11. 2008 je vlado vodil Janez Janša. Največjo odgovornost, da v prvih letih krize nismo ukrepali učinkovito, pa vsekakor nosi vlada sedanjega predsednika Boruta Pahorja, ki je vlado prevzel 21.11 2008. Vlada Boruta Pahorja je zdržala do 20.09.2011, ko v DZ ni dobila zaupnice, nova vlada je nastopila šele 10.02.2012, ko jo je zopet prevzel Janez Janša. Vlada je vzdržala leto dni, ko je 27.02.2013 dobila nezaupnico. Nova vlada Alenke Bratušek je nastopila šele 20.03,2013. Mandat vladi Bratuškove je zaradi odstopa Bratuškove prenehal 08.05.2014. Nova vlada Mira Cerarja pa je nastopila šele 18.09.2014.

Spomnimo se samo izjav takratnega premiera Boruta Pahorja, ki je konec leta 2008 in v letu 2009 govoril o tem, da v Sloveniji ni nobene krize, medtem ko je po zlomu ameriške banke Lehman Brothers Nemčija z milijardami evrov takoj sanirala svoj bančni in gradbeni sektor.

Izvor krize je bil, kot piše v analizi, v poku balona cen nepremičnin v sredini leta 2006, ki mu je sledilo upadanje cen vrednostnih papirjev, vezanih na cene nepremičnin, med katerimi so bile najbolj pomembne hipotekarne obveznice. Medtem, ko je ameriška vlada pustila, da je banka Lehman Brothers septembra 2008 bankrotirala in bila likvidirana, je v nadaljevanju posredovala z oblikovanjem TARP(Toxic Assent Relief Program) v višini več kot 700 milijard ameriških dolarjev in preprečila bankrot štirih investicijskih bank v ZDA.

Evropska politika se je na krizna dogajanja v ZDA z ukrepi odzvala neposredno po propadu Lehman Brothers. Na sestanku vodij držav Evrosistema (Summit of the Euro Area Countis) v Parizu 12.10 2008 je bila sprejeta Declaration on the Concerted European Action Plan of the Euro Area Countries. S to deklaracijo je bil zastavljen koordiniran pristop EU in nacionalnih vlad, centralnih bank in nadzornikov -zlasti v smereh: zagotoviti primerne pogoje za likvidnost finančnih institucij, zagotoviti finančnim institucijam dodatni kapital, da bodo lahko ustrezno financirale gospodarstvo in omogočiti učinkovito kapitalsko reševanje bank v težavah. Že v tednu po 12.10.2008 so številne države Evrosistema objavile celovite programe pomoči finančnemu sektorju in kmalu sprejel ustrezne prepise.

V Sloveniji se je po prvih letih krize vladajoča politika fokusirala na državna jamstva- kot ključni protikrizni ukrep. Država je bankam podeljevala jamstva za zadolžitev na podlagi novele Zakona o javnih financah (YIF-D), ki jo je državni zbor sprejel novembra 2008, marca 2009 je DZ sprejel še dva zakona, s katerimi je država začela jamčiti za posojila pravnim in fizičnim osebam. Gre za tako imenovani primer Jamstvene sheme tedanjega ministra za finance Francija Križaniča.

Tako ukrepanje prek garancij bankam je bilo neprimerno glede na težave slovenskih bank, ki so bile nadpovprečno prizadete zaradi kopičenj kreditnega tveganja in potrebe po restrukturiranju svojih terjatev. Slednje pomni, da je bil osnovni problem slovenskih bank pomanjkanje prvovrstnega kapitala in da so banke po zaostrovanju razmer v gospodarstvu potrebovale svež kapital, ki ga je kot regulator zahtevala tudi Banka Slovenije.

Pomembno dejstvo je, da je za ukrepanje državne dokapitalizacije do konca leta 2010 bilo pomembno, ker so bili vsi ukrepi, ki so jih države izvedle do 31.12. 2010, izvzeti iz pravil državnih pomoči. Ta pravila so se nato zaostrovala, pogoji za državne dokapitalizacije bank so bili strožji.

Kljub številnim pozivom Banke Slovenije, kot regulatorja, država, kot ključna lastnica največjih bank, v letih 2010 in 2011 ni izvedla dokapitalizacije bank. Da banke potrebujejo kapital, je bilo jasno, saj je zaradi vse večjih težav v poslovanju podjetij, kakovost bančnih portfeljev hitro poslabševalo, oslabitve kreditov so povzročile izgube v poslovanju bank, kar je povzročilo zmanjševanje kapitala; Bančni sistem je namreč po izbruhu globalne krize prvič izkazal izgubo leta 2010 ( – 96 mio evrov, nato pa je čista izguba leta 2011 znašala že 442 milijonov EUR, in leta 2012 že 754 milijonov evrov). Prepozno ukrepanje in ukrepanje v premajhnem obsegu je pomenilo, da se je obseg slabih posojil v bankah povečal bolj, kot bi se sicer.

Razkorak med dokapitalizacijami, ki jih je v treh največjih bankah zahtevala Banka Slovenije v letih 2010 in 2011 in realiziranimi dokapitalizacijami, je razviden iz spodnjega grafa.

Zlasti pomembno je zavedanje, da so bili vsi ukrepi, ki so jih države izvedle do 31.12. 2010 izvzeti iz pravil o državnih pomočeh, torej bi lahko takrat enostavneje okrepili banke, a smo to priložnost zamudili, Ukrepanje se je zgodilo šele v letu 2013, peto leto po izbruhu krize.

Dokazi, da v prvih letih krize nismo ukrepali pravočasno in učinkovito so razvidni iz podatkov Evropske komisije. Iz teh podatkov izhaja, da je šlo v Sloveniji v letih 2008-2011 za krepitve kapitala bank (dokapitalizacije) zgolj 0,7 odstotka BDP-ja, medtem ko je šlo v povprečju držav EU 2,55 BDP(denimo Avstrija je dala 2,45 % BDP-ja, Nemčija pa 2,46%).

Prav tako pred letom 2013 nismo uporabili nikakršnih ukrepov razbremenitve bremena slabih naložb (denimo ustanovitve slabe banke). Težišče slovenskih ukrepov v prvih letih krize je bilo na uporabi garancijskih shem, ki so se izkazale za neučinkovite pri prestrukturiranju prezadolženih podjetij.

Raziskave potrjujejo, da je dokapitalizacija nujen ukrep v krizi. Nedavna študija bančnih kriz in stroškov (2016), katere soavtor je tudi Slovenec Timotej Homar iz Univerysity of Amsterdam, je namreč potrdila, da zgodnje in zadostne dokapitalizacije bank lahko za več let skrajšajo recesijo. da imajo kapitalske krepitve bank pomemben in pozitiven učinek na verjetnost okrevanja in da se pri garancijskih shemah taki učinki niso pokazali. To je dokaz, da smo v Sloveniji ukrepali napačno.

Posledice odločitve vlad med leti 2008-2014, da bank ne dokapitalizirajo, so večplastne. Ena od posledic je tudi, da so kupci podrejenih obveznic NLB in NKBM leta 2013 izgubili vse. Ker država največjim bankam ni zagotovila potrebnega dodatnega kapitala, kar bi kot odgovorna lastnica morala, so se uprave teh bank v letih 2010/2011 pridobivale dodaten kapital z izdajo podrejenih obveznic. Nekatere banke so podrejene obveznice prodajale kar na bančnih okencih in ljudi k nakupu vabile z višjo obrestno mero, kot bi jo dobili za vezavo svojega denarja (depozit).

Denimo NLB je junija 2010, ko je banko vodil Božo Jašovič, dobrih 61 milijonov EUR kapitala zbrala s prodajo obveznic NLB, 26 s kuponsko obrestno mero 6,25 odstotka in v letnem poročilu 2010 zapisala: ” V letu 2010 je NLB uspešno končala tudi ponudbo 7-letnih podrejenih obveznic NLB 26 s kuponom 6,25 % letno in preko poslovne mreže zbrala več kot 61,4 mio EUR sredstev, ki se vštevajo v kapital banke”.

O tem, kako “uspešna” je bila dejansko Pahor-Križaničeva jamstvena shema, v nadaljevanju, ko bomo objavili natančne številke z imeni in priimki.

Vladimir Vodušek

.

.