(Kolumna) Izgubljenih pol milijarde v Stožicah

»V stožiški luknji poniknilo pol milijarde. Med prerekanimi terjatvami je potegnila kratko prav Mestna občina Ljubljana; zastaralo ji je za skoraj 35 milijone evrov« je bil tipični napovednik poročanja medijev o poteku stečajnega postopka na družbo Grep, izvajalcem del športnih in trgovskih objektov v Stožicah. Takšna informacija običajnemu bralcu pove, da je bilo z izgradnjo Stožic izgubljeno (ukradeno?) 500 milijonov evrov in da je Občina Ljubljana pri tem izgubila največ. Takšen je pač običajni pristop k oblikovanju medijskega sporočila, ki želi bralcu predstaviti šokantno novico in ki ga dejstva ne zanimajo preveč (korektna analiza zahteva seveda več časa, napora ter tudi znanja, česar pa piscem pogosto zmanjka). Zato poglejmo konkretne številke, ki kažejo precej drugačno sliko. Pri tem izhajam samo iz javno objavljenih informacij, medtem ko se v druga ozadja ne spuščam, tudi ker jih ne poznam.

Vemo, da je v Stožicah poleg izgradnje stadiona in večnamenske dvorane izvajalec družba Grep d.o.o. vzporedno gradila tudi velik trgovski kompleks. Prvi partner in predvideni glavni investitor trgovskega dela je bila srbska Delta, a je zaradi nastopa krize v letu 2009 odstopila od naložbe. Leto kasneje so se v financiranje nadaljevanja gradnje kot partner vključili Avstrijci s četrtinskim deležem celotne investicije, banke pa naj bi zagotovile preostali del. Zaradi zaostrenih razmer v bančništvu, so banke v 2011 financiranje ustavile, projekt trgovskega dela ter s tem celotnega kompleksa pa je ostal nedokončan. Ker lastniki niso našli novega investitorja, niti drugih finančnih virov, so v družbi v letu 2014 pričeli s prisilno poravnavo, dve leti kasneje pa je bil uveden stečaj. Verjetno se bo za neko nižjo vrednost kupec našel, objekte dokončal in Ljubljana bo tako končno dobila zaokrožen športno-trgovski kompleks. Gledano z današnje perspektive je bil celotni načrt najbrž preobsežen in zato ni uspel, a to je bila pogosta značilnost ocen in projektov v času visoke gospodarske rasti in optimizma pred letom 2008.

Po bilančnih podatkih vidimo, da je bilo v izgradnjo trgovskega dela vloženih 105 milijonov evrov bančnega denarja, približno deset milijonov pa je dodatno ostalo dolga do izvajalcev, predvsem Primorja Ajdovščina. Financiranja trgovskega dela naložbe s strani današnjih upnikov je bilo torej za okoli 115 milijonov evrov. K temu bi mogoče lahko prišteli še deset milijonov evrov, ki jih je stečajna upraviteljica priznala Mestni občini Ljubljana ter Javnemu podjetju Energetika, a so verjetno bolj posledica delitve kakih komunalnih stroškov celotnega kompleksa. V financiranju izgradnje so seveda sodelovali tudi lastniki (družba Gradis G, Energoplan in Avstrijci) s svojim vložkom v kapital družbe Grep d.o.o. (30 milijonov) ter dodatnimi sredstvi v višini 20 milijonov evrov.

To so torej vsa sredstva, ki so bila vložena v izgradnjo trgovskega dela kompleksa Stožice in ki bodo poplačana v odvisnosti od tega, koliko bo morebitni nov investitor pripravljen plačati za dosedanja dela. Izdelanih je bilo več ocen vrednosti trenutnega objekta in te se gibljejo med 20 in 60 milijoni evrov. Vsem vključenim je razumljivo v interesu čim preje najti investitorja, ki bo videl priložnost v dokončanju projekta, saj s časom projekt na vrednosti samo izgublja. Investitor bo seveda izhajal iz potencialne tržne vrednosti končnega projekta, od tega odštel potrebna vlaganja in razlika bo znesek, ki ga bo ponudil stečajni upraviteljici na dražbi. Ta znesek bo seveda precej nižji kot je bilo do sedaj vloženo v izgradnjo objektov, ki so bili zastavljeni v nekem drugem obdobju. Današnja vrednost trgovske lokacije v Stožicah je pač bistveno nižja, podobno kot velja za veliko drugih trgovskih objektov. Čeprav ne poznamo točne vrednosti, ki jo bo za obstoječe objekte uspela iztržiti stečajna upraviteljica, bi na osnovi vseh navedenih številk s precejšnjo verjetnostjo lahko ocenili, da bo iztržek okoli 100 milijonov nižji kot so zgoraj omenjena vložena sredstva upnikov (brez lastnikov), v glavnem bank.

S tem pridemo do ključnega vprašanja – kje je potem razlika do »izgubljenih« 500 milijonov evrov kot slovenski javnosti želijo sporočiti mediji (levi, desni ali katerikoli, ker pač želijo zgodbo)? Največ, skoraj 250 milijonov evrov izhaja iz tako imenovanih pogojnih terjatev, kar običajnemu bralcu seveda ne pomeni veliko. Oba lastnika (Gradis G in Energoplan) sta namreč bankam garantirala za vračilo odobrenih posojil in zato sta poleg bank tudi te dve družbi prijavili v stečaj terjatve za ista posojila. Če banke ne bodo poplačane iz stečajne mase, potem bodo za razliko terjali dolg od porokov, ti pa zopet od osnovnega dolžnika (Grep d.o.o.). Gre torej za isto terjatev, ki pa je v stečaj prijavljena trikrat. Ne pomeni dodatnih 250 milijonov terjatev, temveč isti znesek prijavljen tudi s strani porokov. Stečajni dolžnik je seveda dolžan samo en dolg, a v javnosti se to potem razume kot dodatne obveznosti iz stečaja.

Nato imamo skoraj 50 milijonov obresti, ki so jih k svoji terjatvi naračunale predvsem banke in sicer v višini kar 40 % za štiri leta od odobritve do uvedbe stečaja. Seveda ne bodo poplačane, niti jih banke niso vključevale med svoje prihodke, a prijaviti je pač smiselno (in nujno) maksimalne zneske. Sledi 60 milijonov evrov, ki so jih prijavili upniki za vsak slučaj, določene podlage sicer že obstajajo, a jih je stečajna upraviteljica prerekala (zavrnila), ker je ocenila, da niso upravičene. In do skupnih 500 milijonov nam ostane še 20 milijonov evrov, ki sta jih v stečajno maso upravičeno prijavila lastnika, vendar je odprto vprašanje statusa teh terjatev, ker je lastnik obvezan zagotoviti ustrezne vire financiranja in njihove terjatve se v podobnih primerih večkrat obravnava kot kapital.

Iz povedanega vidimo, kako je potencialno okoli 100 milijonov evrov izgubljenega vložka s strani upnikov oz. financerjev trgovskega dela kompleksa v Stožicah, po medijskih informacijah naraslo na kar 500 milijonov. Seveda so bile v člankih korektno omenjene pogojne in prerekane terjatve, a bralcem se je že z naslovom želelo sporočiti, da je v Stožicah »poniknilo pol milijarde« in namen je bil dosežen. Manj pozoren bralec, ki razumljivo ni poznavalec stečajne zakonodaje, je dobil tako občutek o škandaloznem obsegu škode (kraje v podtonu) in seveda nihče od piscev ne čuti nikakršne potrebe, da bi predstavil realno stanje. To bi bila precej manj zanimivo.

Omenimo še o ogromne izgube ljubljanske občine, ker naj bi »prav MOL potegnil najbolj kratko«. Kot se da razumeti poročilo stečajne upraviteljice, je MOL v stečaj prijavil pogodbene kazni in odškodnine do družbe Grep, ker le-ta ni uspela dokončati celotnega projekta. Vsi se lahko strinjamo, da je res škoda, ker ob čudovitih športnih objektih ni zaživel tudi celoten kompleks trgovskega centra in parka, kot so si ga zamislili projektanti. No, mesto je najbrž v skladu s pogodbenimi določili naračunalo, da je zaradi tega upravičeno do kar 35 milijonov evrov raznih nadomestil in to terja od Grep-a. Vendar so po mnenju stečajne te terjatve že zastarale ali pa sploh niso upravičene in jih je zavrnila (tudi sicer ne bi bile poplačane zaradi prenizke stečajne mase). A pri teh zahtevkih je pomembno, da to niso neka sredstva, ki jih je mesto vložilo v projekt in izgubilo. Dejansko je mesto želelo nadomestilo škode, gre za sredstva, ki bi jih Ljubljana v primeru poplačila vnesla med svoje prihodke. Tega plačila seveda ne bo, čeprav je mesto res nekaj izgubilo, ker celotni kompleks še ni dokončan. Vseeno pa se lahko tudi strinjamo, da je z obema objektoma ogromno pridobilo, če pa bo kompleks dokončan, pa še toliko bolj.

S takšno predstavitvijo točne in korektne strukture terjatev in izgub, si bralec lahko ustvari precej bolj realno sliko stanja. Je pa seveda res, da takšna predstavitev ni zanimiva, niti šokantna – čeprav seveda tudi izgubljenih 100 milijonov evrov ni malo. In zato bodo še naprej bistveno bolj brani članki o izgubljenih 500 milijonih, pa naj to drži ali ne.

Bine Kordež