Uveljavitev lekarniškega zakona je velika zmaga farmacevtskega lobija

Čeprav je v središču politike in javnosti, te dni pozornost namenjena reformi zdravstva, pa bo 27, januarja začel veljati decembra lani sprejeti Zakon o lekarniški dejavnosti, ki je v drugi polovici lanskega leta sprl koalicijo ter razjezil lekarnarje. Najbolj zadovoljen pa je “farmacevtski lobi”, saj se bo rešil konkurence. Zakon o lekarniški dejavnosti namreč prepoveduje vertikalne povezave in oglaševanje javnih zavodov, kar z drugimi besedami pomeni, da se bodo recimo Lekarne Ljubljana, ki so pod Jakličem jeseni 2009 ustanovile družbo LL Grosist za trgovanje z zdravili na debelo in si s tem posredno utrle pot na 600-milijonski trg zdravil na debelo v Sloveniji, ki ga zdaj tričetrtinsko obvladujeta družbi Kemofarmacija in Salus, morale umakniti iz lastniške strukture LLGrosista. Lekrna Maribor pa iz Farmadenta.

Ena od večjih sprememb zakona ter določila o prepovedi vertikalnih povezav bi torej pomenila, da bi morale tako največje lekarne (Lekarna Ljubljana in Lekarne Maribor) izstopiti iz lastništva veledrogerij LL Grosist oz. Farmadent. V Lekarni Ljubljana menijo, da lastni grosist prinaša boljšo oskrbo in nižje stroške lekarn. Hkrati pravijo, da lastniška povezava z grosistom ne more vplivati na količino in znamko izdanih zdravil, saj naj o tem odločajo zdravniki, niti ne na ceno zdravil, ki jo regulira država. Nadalje še menijo, da bi omejitev privedla k zmanjšanju konkurence – ostala bi namreč le dva veletrgovca Kemofarmacija in Salus .

V državi je približno 325 lekarn, kar pomeni okoli 6000 prebivalcev na eno lekarno. Bolj pomemben je podatek, da ljudje na letni ravni za nakup zdravil porabijo med 300 do 400 evrov, kar pa je seveda najbolj markantna številka, tako za izdelovalce zdravil oziroma farmacevtsko industrijo, kot tudi za lekarne, ki so omejene zgolj na minimalne provizije pri prodaji zdravil. Lekarniška zbornica Slovenije je problematizirala predvsem legalizacijo pobiranja presežkov prihodkov nad odhodki javnih lekarniških zavodov (njihove ‘dobičke’ bodo lahko ustanovitelji – večinoma občine – porabljali za druge namene, ne le za vlaganje v lekarniško dejavnost).

Nepravičen se jim zdi tudi način podeljevanja koncesij, pri čemer za lekarniško dejavnost koncesije podeljujejo občine, ki so hkrati tudi ustanovitelji javnih zavodov lekarn. Zaradi tega konflikta interesov bi podeljevanje koncesij na področju lekarništva morala prevzeti država. V Strokovnem združenju lekarnarjev Slovenije (SZL) so imeli več pripomb na predlog na predlog zakona o lekarniški dejavnosti. Predsednik združenja Matija Centrih, sicer koncesionar lekarnar v Dobrovi, je nasprotoval načinu spreminjanja zdravstvene zakonodaje tako, da je ministrstvo za zdravje najprej šlo v sprejemanje področnega zakona, še preden sta sprejeta krovna zakona, torej spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti in zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Sprašuje se, ali bodo po sprejetju teh dveh zakonov morali pozneje spreminjati tudi zakon o lekarniški dejavnosti.

Na ministrstvu za zdravstvo sicer pojasnjujejo, da »večina držav EU, ki imajo lekarništvo dobro urejeno, kot so denimo Avstrija, Nemčija, Francija…prepoveduje vertikalne povezave in zapoveduje, da morajo biti večinski ali izključni lastniki lekarn farmacevti, zaposleni v lekarni. Vzrok je v strokovni neodvisnosti farmacevtov, zaradi česar je ekonomski vpliv na strokovne odločitve farmacevtov minimaliziran. Naj spomnimo, da je predlog tozadevne omejitve že bil predmet razprav strokovne in zainteresirane javnosti, in sicer v sklopu sprejemanja novega Zakona o zdravilih. Državni svet je v prej omenjenem postopku dne 11. 2. 2014 uporabil možnost veta na, v Državnem zboru že sprejeti Zakon o zdravilih. Kot razlog za omenjeno, pa navedel, da želi, da se v zakonu uredi nabor poslovnih subjektov, ki ne smejo opravljati dejavnosti prometa z zdravili na debelo. Določba naj temelji na dosledni ločitvi nabavne in ponudbene strani v distribucijski verigi zdravil na ravni prometa z zdravili na debelo. Na ta način se zagotovi preprečitev nastanka oligopolnih in monopolnih razmerij na trgu, ki bi posledično lahko privedla do stroškovnega pritiska na povečanje cen zdravil. Prav tako se zmanjšuje možnost izogibanja javnemu naročanju zdravil. Dodatno se zmanjšuje možnost nastanka nasprotja interesov pri poslovnih subjektih, ki so izvajalci omenjenih dejavnosti.«

Zakon med drugim prepoveduje tudi oglaševanja lekarniške dejavnosti in njenih izvajalcev ter programov zvestobe. V Lekarnah Ljubljana, ki so v lasti ljubljanske občine, so že ob osnutku opozarjali, da bi to močno vplivalo na njihovo tržno dejavnost ter s tem vzdržnost poslovanja. Problematizirajo predvsem dejstvo, da ta omejitev velja za vse izdelke, tudi na primer za prehranska dopolnila, ki jih prodajajo tudi drogerije – teh pa novi zakon ne bi zajel in bi lahko te izdelke tudi oglaševale. Zato menijo, da bi omejitev oglaševanja teh izdelkov pomenila kršitev evropskega konkurenčnega prava. Omejevanja trženja je vsekakor spolzek teren omejevanja gospodarske pobude.

Na Ministrstvu za zdravje pojasnjujejo, da »v predlogu zakona urejajo področje oglaševanja lekarniške dejavnosti in izvajalcev lekarniške dejavnosti, ne pa izdelkov, katerih oglaševanje je posebej urejeno v specialni zakonodaji, ki ureja zdravila. Prepovedano je oglaševanja lekarniške dejavnosti in izvajalcev lekarniške dejavnosti z namenom pospeševanja prodaje zdravil, medicinskih pripomočkov in drugih izdelkov. Nedopustno je spodbujanje pacientov k nakupu ali uporabi zdravil, medicinskih pripomočkov in drugih izdelkov, saj to lahko vodi k škodljivim posledicam za zdravje pacienta. Prepovedano je torej vsakršno nagrajevanje ali spodbujanje pacientov k prekomernemu in nekritičnemu nakupu zdravil z drugimi tržnimi pristopi.«

Glede na vse navedeno obstaja velika možnost, da bo med lekarnami in državo prišlo do sodnih sporov in ustavne presoje Zakona o lekarniški dejavnosti.

Vladimir Vodušek