Zakaj nov sodni red povzroča kaos na sodiščih?

Z novim sodnim redom, po katerem je mogoče zvočno in slikovno snemanje začetka glavnih obravnav in izreka sodbe, pravzaprav ni zadovoljen nihče. Najbolj nezadovoljni so sodniki in sodni senati v vseh kazenskih in civilnih postopkih, ker jih lahko fotografi in snemalci posnamejo in fotografirajo. Prav tako ni zadovoljna javnost, ker so snemanja omejena zgolj na začetke sodnih obravnav oziroma na izreke sodb in torej nima od novega sodnega reda ničesar, saj še vedno ne ve, kaj se pravzaprav dogaja v sodnih obravnavah. Posterji, kot smo jim včasih popularno rekli, razen da si ga vpleteni lahko obesijo na steno, nimajo nikakršne dodane vrednosti, razen morda za revije, ki te dni z veseljem objavljajo sličice sodnikov in si na ta način povečujejo branost.

Prav tako nima nobene dodane vrednosti za obtožene, priče ali izvedence, ker so še vedno prepuščeni na milost in nemilost novinarjev, ali bodo verodostojno prenesli njihove izjave, ki so pogosto zreducirane na nekaj stavkov ali fraz tako, da včasih človek ne ve, ali je bil na istem dogodku, ko prebira poročila, ali so novinarji bili na neki drugi javni obravnavi oziroma na dogodku.

Najbolj banalni primer z interpretacijo novega sodnega reda se je pred dnevi zgodil na sojenju Borisu Popoviču v tako imenovani zadevi Serming, kjer sodnica ni želela biti posneta in fotografirana. Ko so kamere začele snemati senat, je koprska sodnica zahtevala naj prenehajo s snemanjem, ker sodni red, ki ga je z 1. januarjem uveljavil pravosodni minister Goran Klemenčič in dovoljuje tudi snemanje senata, po njeni interpretaciji, ni ustaven. Kamere so nato odstranili.

Še hujši incident pa se je zgodil na naslednji obravnavi, ko je sodnica odvzela mobilni telefon tako novinarki portala eKoper, kot tudi svetovalcu župana Kopra Borisa Popoviča. Novinarka je namreč na telefonu imela prižgan “flash”, zato je sodnica domnevala, da jo snema. Novinarka portala eKoper, ki je po prvi obravnavi ostala brez akreditacije zaradi video snemanja sodnice je tako ostala še brez mobilne naprave. Sodnica Meri Kikac je vztrajala pri svoji zahtevi za odvzem telefona, novinarki pa zagrozila z osebno preiskavo in pridržanjem.

Zgodba je tako dobila nadaljevanje, saj je novinarka portala eKoper v sodno dvorano dobesedno “prešvercala” mobilni telefon, sodnica je seveda ponorela in zaplenila mobilno napravo. Po interpretacijah nekaterih vpletenih, naj bi mobilni napravi na sodišču celo pregledali in na eni od dveh našli sliko dvignjena sredinca. Ne bomo se spuščal v interpretacijo, komu je bil dvignjeni sredinec namenjen, vendarle pa je dvignjen sredinec precej jasno sporočilo.

Zadeva na koprskem sodišču je šla tako daleč, da celo odvetnikom, ki so del pravosodnega sistema, odvzemajo mobilne telefone, kar do sedaj ni bila praksa. Mobilni telefon je osebni predmet in dokler ne pride do zlorabe za snemanje razprave, bi ga seveda morali dopustiti. Zadeva je približno enaka, kot če bi vam policist preventivno odvzeli avtomobil v strahu, da ne boste prekoračili hitrosti. Na koprskem sodišču pa so narisali črto do kod se lahko v sodni dvorani gibljejo novinarji in fotografi ter snemalci.

Edina možnost, da bi se izognili problemom, ki jih povzroča nov sodni red, je javnost sojenja v smislu zvočnega in slikovnega snemanja, ne samo začetka glavnih obravnav in izreka sodbe, ampak celotnih obravnav. Dejstvo je namreč, da dovoljenje za snemanja glavnih obravnav, po novem ne samo v kazenskih, ampak tudi v civilnih postopkih, vendar samo na začetku glavne obravnave in ob izreku sodbe, ni skladna z ustavo, saj gre za arbitrarno odločitev o tem, kateri del obravnave se lahko snema s strani medijev. Seveda je problem ustavno pravne narave, saj gre za vprašanje konflikta različnih ustavnih pravic – pravice do obveščenosti, do javnega sojenja in zasebnosti oseb, ki so udeležence v postopkih, kar pa tudi končno vpliva na sam postopek.

Zakon o kazenskem postopku je po starem sicer prepovedoval snemanje sojenj. Dovoljeno je bilo le izjemoma, pa še to zgolj v kazenskih zadevah. Vrhovno sodišče pa je lahko za vsako sojenje posebej izdalo dovoljenje za snemanje, ki pa je praviloma omejeno na nekajminutno snemanje začetkov obravnav. Sodni senat je lahko samovoljno prepovedal tudi to, snemanje sodnikov in članov senata, ki pa brez njihovega soglasja sploh ni bilo možno.
Edina novost novega sodnega reda je dovoljenje snemanje senatov oziroma sodnikov, ne samo v kazenskih, ampak tudi v civilnih postopkih, kar pa ničesar ne rešuje.

17. člen (snemanje v kazenski zadevi) (1) Predsednik sodišča sme izjemoma dovoliti slikovno snemanje za posamezno glavno obravnavo v kazenski zadevi. O tem odloči s pisnim dovoljenjem, s katerim mora biti sodnik, ki vodi glavno obravnavo, seznanjen najmanj en dan pred pričetkom glavne obravnave. Prošnjo za snemanje je potrebno oddati v poslovnem času sodišča najmanj dva delovna dneva pred začetkom glavne obravnave. (2) Predsednik sodišča s pisnim dovoljenjem lahko omeji snemanje na začetek glavne obravnave ali na razglasitev sodbe v posamezni kazenski zadevi in uporabo slikovnega materiala ali posnetkov z glavne obravnave omeji le na enkratno objavo oziroma predvajanja v medijih v zvezi z informacijo, ki jo mediji posredujejo javnosti v tej kazenski zadevi. O izdanem dovoljenju obvesti Službo za odnose z javnostmi pri Vrhovnem sodišču. (3) Predsednik senata oziroma sodnik posameznik takšno snemanje dopusti v obsegu, ki je potreben za pravilno obveščanje javnosti in na način, ki najmanj ovira potek glavne obravnave. (4) Sodišče lahko za potrebe obveščanja javnosti samo snema del ali celoten potek kazenskega postopka,

Edina rešitev zmede, ki je nastala je, da se ali prepovejo vsa snemanja ali pa dovoli slikovno snemanje glavnih obravnav v kazenskih zadevah, v celoti. Za civilne zadeve itak snemanje ni mogoče, razen kot rečeno, na začetku obravnave. Vmesne rešitve pravzaprav samo povečujejo zmedo in vnašajo nemir v pričakovanja javnosti, ki je od novega sodnega reda pričakovala več kot zgolj snemanje sodnikov in senatov.

Vladimir Vodušek